Pravijo, da je tekem preveč, a nihče se noče odreči svoji

Potem ko se je z vodilnega položaja v svetovnem pokalu za ženske v alpskem smučanju umaknil Atle Skårdal, ga je v tej vlogi zamenjal zamejski Slovenec Peter Gerdol. Do leta 2014 je vodil smučišče v Trbižu, tudi tekme za svetovni pokal na tamkajšnjem prizorišču, nato pa pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) postal koordinator celinskega pokala. Delal je v evropskem pokalu, na mladinskih svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah mladih, pokrival je »drugo ligo«. Sogovornik s slovenskim in z italijanskim potnim listom je za Delo razmišljal o izzivih v svojem prvem letu šefovanja v ženskem svetovnem pokalu.
 

Če za začetek primerjava evropski in svetovni pokal; so razlike po organizacijski plati in odgovornostih velike?

Kakšna tekma v evropskem pokalu je bila tudi bolj zahtevna, saj je bilo na progi 110 fantov, v svetovnem pokalu pa imamo na štartu 50 oziroma 60 deklet, kar je zagotovo lažje. Vse drugo, kar pride zraven, pa je precej bolj zahtevno v svetovnem pokalu, govorim o medijih, sponzorjih, televizijskih prenosih, treba je slediti številnim malenkostim, ki so zelo pomembne. Vse to opazuje javnost in pritisk je tudi zato večji. Ko sem v evropskem pokalu prekinil ali odpovedal tekmo, je to vedelo 30 trenerjev in 100 tekmovalcev, v svetovnem pokalu pa za to ve ves svet.
 

Nova vloga je tudi izziv?

Drži. Z ene strani je zdaj lažje, saj imam sodelavce, ki mi pomagajo. V evropskem pokalu je bilo vsega manj, ampak bil sem sam za vse.
 

Tehnični delegat pri FIS ste postali preko slovenske kvote.

Nekateri iz italijanske zveze so me malo porinili v to: pojdi, boš postal delegat, ker vedno organiziraš tekme v Trbižu in podobno. Potem sem začel ta proces, ki traja nekaj let, pa so mi na koncu dejali, da sem prestar, imel sem 40 let. Verjetno italijanska zveza ni hotela, da bi zares postal delegat. Potem pa je prišla zamisel, zakaj ne bi tega uresničil kot Slovenec. Sprejeli so me pri ASK Kranjska Gora, pa slovenski delegati in Tone Vogrinec, ki je bil tedaj v izvršnem alpskem odboru pri FIS.
 

Večinoma ste delali v moškem smučanju. Kakšen je bil prehod v žensko?

Privajam se še, ker je nekoliko drugače. Največja razlika je v hitrih disciplinah. Fantje so močnejši, določene terene presmučajo brez težav, pri dekletih pa je treba biti malo bolj previden, kam jih spustimo. Nekdo, ki tehta 60 kg, nima iste moči, ko pritisne na robnik, kot tisti, ki jih ima 90 ali 100. To je povsem normalna razlika in zato je pač treba prilagoditi postavitve in terene.


 

V tej sezoni je nekaj novosti v pravilih. Pri hitrih disciplinah, denimo, se tekmo odpove, če reševalni helikopter zaradi vremena ne more vzleteti.

Takšen primer je bil na moških tekmah v Lake Louise. Bilo je res slabo vreme. Odvisno je tudi od tega, kje smo in kaj se dogaja. Kar omenjate, je bolj nenapisano pravilo. Ključna pri našem delu pa je vsekakor skrb za varnost.
 

Tekmovalci imajo prednost pred poslom.

Seveda, tako mora biti! To se je zgodilo tudi v Val d'Iseru prvi dan ženskih tekem, tekmo smo odpovedali, ker je bila na nekaterih odsekih proga načeta. V cilju smo se pogovorili še s tekmovalkami, mnenja so bila enaka, tudi žirija je z odločitvijo potrdila naše vtise.
 

Sprašujem zato, ker so v preteklosti tekmovalci pogosto dejali, da čutijo, da FIS izpelje tekmo na vsak način zaradi televizije in posla, oni pa so v drugem planu.

Tekma mora biti varna, to je prvo in najpomembnejše. Logično pa je, da so v svetovnem pokalu pomembni tudi televizija in sponzorji. Če ugotovimo, da tekma ni dovolj varna, ni prav veliko diskusije. Nihče, tudi prireditelj ne, si ne želi tekme s hudimi poškodbami. Menim, da smo vsi na isti valovni dolžini.
 

Ozriva se k moškim tekmam. V Alta Badii je delavec prečkal ciljno črto, ravno ko je čez presmučal Filip Zubčić. Malo je manjkalo od hudih posledic. Vaš komentar?

To je bil sodnik na cilju. Ni bil zbran. Slišal je, da bo televizijski premor, kar pomeni, da je na progi še en tekmovalec, on pa je mislil, da je že končal nastop. Ne vem, kaj ga je vodilo k menjavi strani na ciljni črti, saj mora skozi vso tekmo stati na istem mestu. Res je tudi, da imamo na terenu ogromno ljudi in zares težko bi bilo prav vsakega imeti pod nadzorom.
 

Ko govorimo o sporazumevanju, ste pravi poliglot. Govorite slovensko, italijansko, angleško, nemško. Sem še kaj izpustila?

Še špansko in malo francoščine, pa tudi srbohrvaško.
 

Z otrokoma govorite slovensko?

Vedno sem se z njima pogovarjal slovensko, žena italijansko, v vrtcu pa sta bila v Avstriji.
 

Sin smuča pod slovensko zastavo, kajne?

Sin Janko smuča, drži, pod slovensko zastavo, tako se je odločil. Hči Mojca drsa, zdaj je začela trenersko pot.
 

Koliko stikov imate s slovenskimi smučarkami?

Meta Hrovat je iz Kranjske Gore, je moja soseda, na začetku svoje kariere je smučala tudi v Trbižu. Maruša Ferk je gospa Saioni, z njenim partnerjem Christophejem sem pet let sodeloval v evropskem pokalu, treniral je Francoze, zdaj je v prvi ekipi za svetovni pokal. Trbiž in Nevejsko sedlo smo vedno ponujali kot trening center, precej ekip je treniralo tam, še vedno vadijo.
 

Ilka Štuhec in prej Tina Maze s svojo ekipo?

Z Ilko se poznava, seveda. Tina je precej trenirala pri nas. Zanimivo je tudi to, da je bila moja mama zelo dobra prijateljica od mame Tininega partnerja Andree Massija.


 

Koliko je zanimanja novih prizorišč za svetovni pokal?

Precej. Sestavljanje tekmovalnega koledarja je težko delo, imam pa izkušnje iz evropskega pokala, kjer je logistika še bolj pomembna, saj je na razpolago manj denarja, vse mora biti čim bolj povezano. V svetovnem pokalu je to malo lažje, saj so preskoki sprejemljivi. Ogromno je krajev, ki si želijo v svetovni pokal, posebej iz držav zunaj Srednje Evrope, kar ni vedno najbolj enostavno vključevati. Zdaj delamo koledarje za štiri leta vnaprej. Podedoval sem štiri, ki jih je Atle že pripravil, treba je narediti samo še manjše spremembe. Ženski koledar je težje postaviti kot moškega, ker imajo fantje več klasik. Pri ženskih tekmah je zato več ponudnikov. Delam na tem, da bi postavili neko logiko, s spremembami in rotacijami. Trajalo bo še nekaj let, bomo pa videli, če mi bo uspelo.
 

Je težko zavrniti ponudnike?

Je, ampak ne more vsak imeti tekme za svetovni pokal. Da prideš v svetovni pokal, moraš prej organizirati tekme za evropski pokal na visoki ravni, lahko tudi mladinsko svetovno prvenstvo. Težko v svetovnem pokalu potrdimo prizorišče, ki ni imelo takega preizkusa. Morda je bilo to mogoče pred desetletji, zdaj več ne.
 

Bi se vam zdelo smiselno razširiti sezono?

Vsi pravijo, da je tekem preveč, da je koledar prepoln, kar velja za vsestranske smučarje, ki jih je vedno manj, za specialiste ne, oni bi jih hoteli več. Zlate sredine se ne da dobiti. FIS je sestavljena iz zvez, ki skupaj odločajo, kar je prav in demokratično, nobena pa se noče odreči svoji tekmi. Menim, da bomo ostali pri številkah, pri katerih smo zdaj; v letu brez velikega tekmovanja med 40 in 42 tekem, v tistih s svetovnim prvenstvom oziroma olimpijskimi igrami med 38 in 39.
 

Tekmovalce sem na začetku sezone spraševala, kaj bi spremenili, če bi bili v vlogi šefa svetovnega pokala. Omenili so, da bi imeli isto število tekem v vsaki disciplini.

Pogovarjali smo se, da bi jih imeli po osem ali devet po disciplinah, da pridemo do 36 in še štiri paralelne, vendar izvedba ni ravno enostavna. Če bi bile zveze za, je to še mogoče.
 

Dejali so tudi, da bi hoteli alpsko smučanje še bolj približati gledalcem, narediti večji šov, večerne tekme na štadionih.

Precej se govori o nočnih slalomskih tekmah. Težko je zaradi naložb, razsvetljava stane veliko in vsak ni pripravljen vložiti toliko sredstev. Res pa je, da je zanimanje sponzorjev in drugih za tekme v pozno popoldanskem terminu precej višje – zaradi gledanosti. Smučarski skoki so to tudi potrdili, večino tekem imajo pod žarometi, vendar izvedba je na skakalnicah lažja kot v smučanju, predvsem v hitrih disciplinah je to težje izvedljivo. Za slalom in paralelne tekme, morda kakšen veleslalom, gre to skozi. Ideje so, prihajajo na dan, predvsem od televizije.
 

Za konec še o vremenu, ki otežuje izvedbo tekem. Kakšna je prihodnost panoge v vaših očeh?

Na vremenske razmere se moramo čim bolje pripraviti, da jim bomo lahko kljubovali in kljub vsemu uspešno izvedli tekme. Kaj bo prinesla daljna prihodnost, je težko reči, vidimo pa že zdaj, da se težave pojavljajo tudi v drugih panogah, ne samo v naši. Sprememb je veliko, hitrejše so, ti fenomeni so bolj intenzivni. V Val d'Iseru je na vrhu proge pihal veter s hitrostjo 200 km/h, to ni bilo normalno. V takšnih primerih nimamo kaj.