»Potem ko sem si dolgo razbijal glavo s tem, ali naj nadaljujem ali ne, sem slednjič prišel do ugotovitve, da si ne bi nikoli odpustil, če se ne bi vsaj poskusil uvrstiti v slovensko ekipo za marčevsko svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v Planici. Zame osebno ima to tekmovanje večjo težo kot, denimo, olimpijske igre, ker pač že od nekdaj najbolj uživam na letalnicah,« je Jurij obrazložil, kaj je pretehtalo, da (še) ni pomahal v slovo športu.
Preden je sprejel odločitev, se je posvetoval s svojimi najbližjimi, seveda tudi očetom Miranom Tepešem, nekdaj prav tako vrhunskim skakalcem, zdaj pomočnikom direktorice ženskih tekem za svetovni pokal Čike Jošida. »Ko sem mu omenil, da bi rad nadaljeval, je bil sprva malce zadržan, ker je dobro vedel, kaj to prinaša s seboj. Ker sem že drugo leto brezposeln in nimam nobenega pokrovitelja, sem potemtakem tudi brez prihodkov, bolj ali manj vse pa si moram plačevati sam. Zato sem izjemno hvaležen vsem v družini, da me podpirajo,« je večkrat poudaril 30-letni Stanežičan in dodal, da mu zelo veliko pomeni, ker mu oče kljub začetnim pomislekom stoji ob strani. In da zaupa (trenažnemu) procesu, s katerim bo poskušal uresničiti svoj veliki cilj.
Pomoč mu je ponudil tudi Goran Janus
Uradno ima status člana reprezentance B, vendar se pripravlja s svojo ekipo. Nad njegovim skakanjem v glavnem bedi nekdanji klubski trener Primož Rychly (»On me od vseh najbolje pozna«), kadar ta ne more z njim, pa se na skakalnici pridruži ekipi Igorja Medveda. Telesno pripravljenost krepi pod vodstvom kranjskega atletskega strokovnjaka Matjaža Polaka, s katerim je sodeloval že v obdobju, ko je bil slovenski skakalni selektor Goran Janus. »Vesel sem, da se mi je uspelo dogovoriti z Matjažem. Ko je bil naš kondicijski trener v reprezentanci, sem dosegal svoje najboljše rezultate,« je razkril član SD Dolomiti in pristavil, da mu je pomoč ponudil tudi Janus, zdajšnji glavni trener slovenske vrste v nordijski kombinaciji.
Ker si je po koncu prejšnje zime vzel nekaj več časa za razmislek, se je začel za novo sezono pripravljati pozneje, kot je sprva načrtoval. »Ko sem začel trenirati, sem se odločil, da se bom podal na vrh zaletišča šele takrat, ko bom kondicijsko na visoki ravni in bom imel povrhu ustrezno težo. Tako sem začel skakati šele septembra,« je opisal, zadovoljen z napredkom, ki ga je prikazal v sorazmerno kratkem času.
»Konec oktobra sem v Planici skakal že zelo dobro, tudi na nedavnih skupnih reprezentančnih pripravah v Zakopanah sta mi dva treninga uspela približno v redu, na žalost pa sta bila tudi dva slaba,« je pojasnil Tepeš in priznal, da je težko, če imaš vseskozi nekje v podzavesti, koliko te bo vse skupaj stalo, če ti ne bo uspelo.
Na silo se rezultata ne da doseči
»Zaradi tega začneš izsiljevati rezultat, tako pa ga v tem športu ni mogoče doseči,« se zaveda zmagovalec dveh (posamičnih) tekem za svetovni pokal (v Planici 2013 in 2015), ki upa, da bo znal na tekmah umiriti svojo glavo in odmisliti vse skupaj. Štartno številko si bo predvidoma spet nadel 7. in 8. decembra na preizkušnjah za celinski pokal v Vikersundu, kjer si bo seveda prizadeval poseči čim više, njegova velika želja pa je čimprejšnja vrnitev med svetovno elito.
»Popolnoma jasno mi je, da bo veliko odvisno od mene. A ne le od mene. Upam, da bom dobil priložnost, ko si jo bom zaslužil,« si je zaželel dolgoletni reprezentant, leta 2012 v Vikersundu z 235,5 metra nekaj minut tudi slovenski rekorder. Verjame, da potrebuje le en dober rezultat, ki bi mu dal krila in ga spet ponesel.
Na vprašanje, kaj si lahko po njegovem obetamo od slovenskih skakalcev na uvodni postaji svetovnega pokala ta konec tedna v Visli, je odvrnil, da težko karkoli napoveduje, ker že lep čas ni videl skakati najboljših Avstrijcev, Nemcev, Japoncev, Norvežanov in Poljakov. »Od naših sta Anže Lanišek in Timi Zajc v precej dobri formi, zbuja se tudi Peter Prevc, posamezne dobre skoke je prikazal tudi Anže Semenič … Vsekakor si želim, da bi se slovenska ekipa vrnila tja, kjer je že bila; močno jedro namreč dviguje tudi druge,« je razložil Tepeš, ki se laho pohvali tudi z najdaljšim poletom, posnetim s kamero na čeladi (237,5 m).
Zasebo je velik korak oziroma skok izvedel pred poldrugim mesecem, ko je dahnil da svoji srčni izvoljenki Nuši Rakovec. »Glede na to, da sva skupaj že dvanajst let, je bil že čas tudi za poroko, ki sva jo v ožjem družinskem krogu pripravila v Braslovčah,« je zaupal Jurij in na opazko, kdaj se bosta odpravila na medene tedne, v smehu odvrnil: »Če bo sezona uspešna, se bova nanje opravila po njej, drugače bova ostala kar doma. Zagotovo bova imela v prihodnjih letih še veliko priložnosti, da bova šla kam na lepše …«
Z Zajcem dirkal na Grobniku
Nobena skrivnost ni, da se Jurij Tepeš zelo rad odpelje tudi na dirkališče. Letos si je adrenalinsko vožnjo dvakrat privoščil na Grobniku pri Reki, kjer mu je družbo delal tudi Timi Zajc. »Veseli me, da ima še kdo v reprezentanci podoben konjiček kakor jaz,« je dejal 30-letni Stanežičan in o enajst let mlajšem kolegu iz Hramš razkril, da ni tako zaletav, kot je (bil) sam. »Timi se uči in ne vozi brezglavo. Vsak potrebuje določeno kilometrino; več krogov odpelješ, več izkušenj imaš,« je pojasnil Tepeš.
Nobena skrivnost ni, da se Jurij Tepeš zelo rad odpelje tudi na dirkališče. Letos si je adrenalinsko vožnjo dvakrat privoščil na Grobniku pri Reki, kjer mu je družbo delal tudi Timi Zajc. »Veseli me, da ima še kdo v reprezentanci podoben konjiček kakor jaz,« je dejal 30-letni Stanežičan in o enajst let mlajšem kolegu iz Hramš razkril, da ni tako zaletav, kot je (bil) sam. »Timi se uči in ne vozi brezglavo. Vsak potrebuje določeno kilometrino; več krogov odpelješ, več izkušenj imaš,« je pojasnil Tepeš.