Tina Maze: Mišice so utrujene, a razpoloženje je vrhunsko

Garmisch-Partenkirchen – Tina je našla izhode iz vseh težav. Pet kolajn na treh zadnjih velikih tekmah jo uvrščajo med najboljše smučarke zadnjega desetletja. V bavarski smučarski metropoli je pokazala še tisto, kar nihče v zgodovini slovenskega smučanja ni. V vseh disciplinah je tekmovala v šampionskem slogu, v štirih dosegla svoje najboljše izide, v treh pa tudi slovenskega. Med nosilci kolajn je tretja, za dvakrat zlato Avstrijko Elisabeth Görgl in Italijanom Christofom Innerhoferjm s kompletom odličij.

Ko športnik doseže tako blesteče rezultate in napetost popusti, se ponavadi počuti povsem praznega. Kako se po Garmischu počutite vi?

Mišice so utrujene, razpoloženje pa vrhunsko. Najbolj želen uspeh me je do konca napolnil s pozitivno energijo. Čutim izjemno veselje in zadovoljstvo. Časa za proslavo do včeraj ni bilo, ker so mi bile tekme SP najbolj pomembne v tej sezoni in sem bila maksimalno osredotočena na vse.

Kaj je bilo odločilno za zlati veleslalom, kolajna v superveleslalomu ali smuk, v katerem ste dojeli, kje je vaša meja tveganja?

Smuk je bil vsekakor zelo pomemben za samozaupanje. Še zlasti spoznanje, da bi lahko z boljšo številko osvojila kolajno. Težko pa je načrtovati formo zgolj za SP. Preden sem prišla v Nemčijo, sem vedela, da bo lahko le en teden zelo kakovosten. Ker mi sezona ni tekla po načrtih, sem stavila vse na zadnji teden, ko je bila na programu tudi moja najpomembnejša tekma sezone. Pomagale so mi izkušnje – dobre in slabe.

Med sezono ste imeli veliko težav, vendar pa vas občutek, da dobro smučate in da ste telesno vrhunsko pripravljeni nikoli ni mučil. Kako ste se zbrali za SP?
Zaradi bolečin in tudi težav s serviserjem se nisem mogla popolnoma osredotočiti na smučanje. V tako zgoščeni in hudi konkurenci pa je čista glava porok za uspeh. Veliko sta mi pomagala tudi prosta dneva z domačimi, a tudi spoznanje, da zdravstvene težave niso tako hude.

Pred veleslalomom ste osvojili štiri srebrne kolajne. Psihologi pravijo, da so športniki po srebrnih kolajnah večkrat nesrečni, bolj kot po bronasti, ker imajo občutek, da so izgubili zlato. Kako ste vi doživljali svoje srebrne uspehe?

Val d'Iser 2009 je bil nor. Prvo kolajno sem doživela kot zmago. Tudi olimpijsko superveleslalomsko srebro je zame »zlato«, ker sem prvič v karieri »vrgla na glavo«. Moj tekmovalni moto je bil: tvegam vse, kar bo pa bo. Veleslalomsko srebro v Vanocuvru sem doživela kot zapravljeno priložnost za zlato. Napadla sem sicer z vso močjo, a sem nemški tekmici prepustila zmago. Nekaj podobnega se mi je dogajalo tudi v Garmischu. Z olimpijsko izkušnjo sem vztrajala do konca, čeprav je bilo med nastopom kar nekaj zelo podobnih motečih prvin.

Kaj vam je prišlo najprej na misel, ko ste zagledali številko ena na semaforju?

Končno. Svet je bil moj.

Vajeni ste vzponov in padcev. Vaša kariera je bila pot med Hadom in Olimpom. V Garmischu ste doživeli vrhunec zadovoljstva, kdaj pa vam je bilo najtežje?

V sezoni, ko mi nič ni šlo od nog. Iz tekme v tekmo sem drsela po lestvici navzdol. Bilo je res grozno. Moram priznati, da takrat na trenutke nisem videla izhoda, na srečo pa sem sezono preživela brez poškodb. In to je bil takrat velik uspeh.

Ste v sezoni 2007/08, tako kot mnogi slovenski trenerji, morda podvomili, da je vaših vrhunskih nastopov konec?

Ko ti ne gre, se po glavi motajo čudne negativne misli. Trudila sem se, toda če ti trenerji ne zaupajo, je težko tudi sam sebe prepričati.

Odločilen je bil prihod Andree Massija. To je bil tudi temelj vsega, kar ste v zadnjih treh letih dosegli.

Tisto leto sem bila kondicijsko grozno slaba. Z Andreo sva začela z dna. Dobra telesna pripravljenost je osnova za psihološko trdnost. Tega se zavedam, zato moči posvečam tudi toliko časa. Da, mislim, da je bil Massijev prihod odločilnega pomena.

Kdaj ste prvič dojeli, da boste vrhunska smučarka?

To je bilo na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Prelomnica je bila, ko sem se uvrstila v reprezentanco B, ko sem začela prvič resno trenirati. Bil je svojevrsten šok.

Kdaj pa ste začutili, da boste šampionka?

To je bilo na državnem prvenstvu leta 2000, ko sem bila pri 17 letih na prvi progi boljša od Alenke Dovžan in Špele Pretnar (na koncu je bila Tina 2. za Dovžanovo, op. p.). Takrat se mi je to zdel fantastičen rezultat, dojela sem, da lahko uspešno tekmujem v svetovnem pokalu.

Ste edina iz svetovnega vrha, ki ste na SP tekmovala v vseh disciplinah in ste bili vedno v boju za najvišja mesta. Letos je bil vaš prvi cilj veliki globus. Načrt se je sfižil. Drugo leto je lepa priložnost, da se z novo kilometrino in dragocenimi izkušnjami spet potegujete za najbolj prestižno lovoriko?

Ne vem, če se bom na enak način lotila tega cilja. Vem, da se lahko borim tudi za to lovoriko, vendar mi ne sme biti breme, kot mi je bila to sezono.

Vsi mediji so prenesli vašo izjavo, da se včasih Slovenci počutimo majhni, zato bi bili lahko večkrat manj spoštljivi do velikih in bolj arogantni. Vam tudi sicer očitajo, da ste prevečkrat vzvišeni?

Načeloma kot oseba nisem arogantna. Naučila pa sem se, da je to lahko zelo koristna stvar, seveda v normalnih mejah. Aroganca ti v športu lahko zelo veliko pomaga, da premagaš določene zavore. Drugo so seveda odnosi med ljudmi. Upam, da me niste narobe razumeli.

Ko smo vas novinarji vprašali o vaši prihodnosti, ste rekli, da še ni čas, da bi mislili na kaj drugega kot na letošnjo sezono in veselje ob izjemnem uspehu. Vas bomo videli v Schladmingu 2013?

Časovno je še predaleč. Ne vem, ali bom takrat še tekmovala. Dejstvo je, da nisem več najmlajša tekmovalka.