Tina Maze: Za čustva, ki so me nekoč »ubijala«, ni več časa

Po »Super Tini« v letu 2012 v svetovnem pokalu zaradi njenih izjemnih dosežkov nič ne bo več tako, kot je bilo. Mazejeva na vseh ravneh deluje drugače, kot je še pred letom dni. Smučarsko se je približala svoji predstavi o popolnosti. V zmagah sicer neizmerno uživa, a pravi, da so to le trenutki popolnega veselja. Svoje smučarsko delo je posvetila stalnosti – tako tekmovalni kot rezultatski. Zdaj ji sijajno uspeva.

Vsi se čudijo, kako učinkoviti ste pri preskokih iz discipline v disciplino. V St. Moritzu ste bili le korak od trojne zmage.

Na tem sem zelo veliko delala. Že od nekdaj si želim biti vrhunska v vseh disciplinah. Kako priti do te stalnosti in uspešnih prehodov, pa je stvar vadbe. Če treniraš dve disciplini na dan, kar jaz počnem že nekaj časa, potem je lažje menjati smuči in ritem. Odločilen je atletski trening, ko prehajaš iz vadbe moči na hitrost. Meni takšen trening zelo koristi, da ohranjam takšne mišice, da se mi po »zaspanem« smuku v slalomu »zbudijo«. Andrea mi je s treningom vcepil občutek, da dobro vem, kaj narediti in kako se odzvati, ko spreminjam tekmovalni ritem. Sem dovolj močna, da to lahko počnem brez težav.

To sezono vselej postavljate v ospredje ekipo aMaze. O vlogi Andree Massija je bržkone vsaka beseda odveč. Pa vendarle: stopil je tudi v vaš intimni svet, kar je le oplemenitilo vaše razmišljanje o smučanju. Dosledno mu sledite v športni filozofiji in razmišljanju, ki se je v smučanju izkazala za zmagovito.

Andrea je bil vedno zanimiv. Tudi že prej, ko je bil reprezentančni trener, sem ga gledala z velikimi očmi, ker o športu toliko ve in zna, da mu ni para med trenerji. Tudi veliko stvari je videl, ki jih mi nismo. Zaradi tega je bil tudi naporen, tako da smo se večkrat sprli. Zdaj se je umiril in je lažje biti z njim. Skupno življenje izven smučarije mi daje umirjenost in stalnost, predvsem pa sem se znebila domotožja, ki me je pred leti precej oviralo. Ko sva na treningu, tekmi in štartu, pozabiva na najino osebno razmerje.

V trinajstletni karieri tekmovalke svetovnega pokala ste zamenjali precej trenerjev. Kaj vam je Andrea dal kot športnici?

Športno me je preporodil oziroma zgradil v osvajalko kolajn in serijsko zmagovalko. Svoje nadarjenosti sem se vselej zavedala, prav tako tudi tega, da lahko z njo in garanjem pridem le do določene meje. Manjkala pa mi je širina, ki sem jo dobila v delu in pogovorih z Andreo. Skozi atletiko in kulturo športa sem dobila širino, ki je v smučanju ni. Najbolj vesela sem, da sem spoznala, da je atletika resnično kraljica. V teku zelo uživam.

Letos ob vseh uspehih zelo poudarjate harmonijo v ekipi aMaze. Kaj vam je, denimo, dal Livio Magoni?

Massi je tisti, ki določa količino in način dela. Ima izjemen občutek, koliko dela potrebujem in kako naj ga opravim. To je ena plat mojega zmagovalnega mozaika, druga pa je tehnika. Z Liviom se veliko pogovarjava predvsem o hitrih disciplinah in linijah. Z Andreo se odlično dopolnjujeta.

V Andrei Vinaellu ste po nekaj stresnih menjavah le našli pravega serviserja, ki razume vaše zahteve, predvsem pa obvlada pripravo smuči v vseh štirih disciplinah.

Vianellu zaupam tako, kot sem nekoč reprezentančnemu serviserju Zvonetu Žirovniku-Žigu (devet let je skrbel za Tinine smuči – op. p.) in prvemu v samostojni ekipi Andreju Perovšku. Težava v minulih treh letih pa ni bila to, kar so nekateri govorili, da sva z Andreo »težka« in premalo socialna, ampak brutalen tempo, ki ga zahteva tekmovanje v petih disciplinah. Pa ne gre le za telesno pripravljenost in osredotočenost na delo, temveč za psihične obremenitve. Nekomu, ki ima družino, je zagotovo težko biti tričetrt leta zdoma. Zame sta to edina dva razloga. Vrhunskega serviserja kova Vianello, ki se je pripravljen odreči vsemu za moj uspeh, je težko najti. Menim, da so ta čas le trije, ki so sposobni vrhunsko opravljati ta garaški posel – Vianello ter serviserja Lindsey Von in Marie Höfl-Riesch.

Zelo hvalite fizioterapevtko in osteopatinjo Nežko Poljanšek. Letos delujete veliko bolj umirjeno kot v preteklosti. Je to tudi njena zasluga?

Nežka je s sicer svojimi metodami, ki jih obvladajo fizioterapevti in osteopati, veliko prispevala, da moje telo, ki je včasih zaradi naporov in silnic neuravnovešeno, deluje uravnovešeno. Vodila me je tudi skozi določene vaje. Ponavljam pa: vsak v ekipi aMaze svoje delo opravlja vrhunsko, tako da nimam pomislekov, kakršne sem imela, denimo, pred dvema letoma. Med nami energetske silnice odlično delujejo in se dopolnjujejo.

Svoje telo in glavo povsem obvladate. Znate se vrhunsko vključiti v tekmo, a tudi takoj po njej »odklopiti«. Vaš duhovni vodja Andrea Massi pravi, da je to ključno v boju za veliki globus.

Z Andreo se strinjam. Včasih mi je bilo zelo težko potisniti čustva in hitro odmisliti tekmo, pa naj si je šlo za zmago ali poraz. Na podlagi izkušenj sem se naučila, kako se pripraviti za tekmo in stopnjevati ogrevanje za posamezno disciplino. Miselnost v smuku je namreč povsem drugačna kot v slalomu ali veleslalomu. Izziv mi je, da se dobro pripravim za tekmo brez napake.

Zmage, veliki globus in vse druge lovorike, ki jih nakazujejo vaši rezultati, vas v vseh pogledih zagotovo izpolnjujejo. Kako prenašate niz zmag in rekordno število zmagovalnih stopničk? Do letos ste bili bolj vajeni velikih nihanj – od sladkih zmagoslavij do bolečih porazov.

Držati se na vrhu je težko tudi zame, ki v zmagoslavjih nepopisno uživam. Uspeh je sam po sebi zagotovo izziv, dejstvo pa je, da se od zmag ne naučiš toliko kot od porazov. Slednji so, če jih vzameš kot pozitivno izkušnjo, odskočna deska in nova motivacija. Meni so porazi vedno dajali dodatno energijo, četudi včasih ni bilo tako videti.

Zmage in uspehe na terenu huronsko proslavljate, uro po koncu predstave pa v vaši ekipi ni videti kakšne posebne evforije. Ste se že tako navadili na zmage, da so vam postale vsakdanjost, ali je to del strogega profesionalizma in predanosti končnemu cilju?

Zmaga pride in gre. To so le trenutki popolnega veselja, ki se jim predajam z vsemi čustvi, ker zanje pač živim. Prekratki pa so, da bi jim posvečala več, kot jim pripada. Ko sem prvič zmagala pred desetletjem, smo na veliko slavili prvo mesto. Danes tekmujem v drugi razsežnosti, ko je potrebno telo in um takoj izklopiti in ohladiti, kajti že naslednji dan je nova tekma, nova dolžnost in nov izziv. Morda tudi nova zmaga ...

Na Semmeringu ste po zapravljeni priložnosti za zmago v slalomu spet jokali. Razočaranje je bilo veliko.

Tretje mesto je samo po sebi odlična uvrstitev in vredno veselja. Razočarana pa sem bila nad mojim smučanjem predvsem pa pristopom. A tudi to so bili trenutki, v katerih sem se človeško, če hočete dekliško, odzvala na slabo smučanje.

Omenili ste svobodo gibanja.

V smučanju je svoboda gibanja zame zelo pomembna. To je občutek zadovoljstva, ko lahko na stezi počnem vse, kar sem si zamislila, ko grem skozi vratica natančno tam, kjer si želim, ko ujamem ritem, ko je vse gibanje harmonično. Tako kot pri plesu. Ko ujameš ritem, je harmonija gibanja sama po sebi umevna.

Ste zvezdnica svetovnega športa. Ta čas prva športnica sveta. Mediji vas oblegajo kot še nikoli prej. Bili ste presenečeni, kako malo vas tuji novinarji poznajo, čeprav ste bili predlani tretja, lani pa druga smučarka sveta. Italijanski časnik Gazzetta dello Sport je pred dnevi objavil z vami celostranski pogovor, v katerem je poudaril tudi vašo osebnost in posebnost v svetovnem pokalu.

Čeprav Slovenija sodi med močne smučarske nacije, očitno nismo tako zanimivi, da bi iz nas delali svetovne zgodbe. Z zmagami in ne samo določenimi odzivi v cilju pa sem novinarje očitno prisilila, da so se začeli zanimati zame. Prisotnost v medijih je odvisna od posameznika. Lahko si tiho in v ozadju, čeprav si dober. Lahko se pa pokažeš takšen, kot si. Jaz poskušam biti to, kar sem. Vrhunska na smučišču in sproščena izven njega. Namen glasbenega nastopa je bil ljudem povedati, da nisem samo smučarka. Menim, da mi je dobro uspelo.

Športniki ob tako velikih spremembah in uspehih, kot jih doživljate vi v zadnjih treh sezonah, ponavadi zatrjujejo, da se v svojem bistvu niso spremenili. Kakšna je Tina 2012 v primerjavi s Tino pred osamosvojitvijo oziroma Tino 2011?

Nisem več tako občutljiva, kot sem bila. Sem bolj hladna in racionalna. Za čustva, ki so me nedolgo tega »ubijala«, preprosto ni več časa. Zdaj svoja notranja doživljanja izražam na drugačen način. Zadovoljna sem tudi, če ne zmagam, a smučam tako, kot najbolje zmorem. Bližje kot sem svoji zamišljeni popolnosti, bolje se počutim.