Tiskane izdaje
Ljubljana – Z nedeljskim slovesom se je končala skoraj pet let dolga kalvarija, v kateri je švicarski smučar Daniel Albrecht na vrhuncu svoje moči v Kitzbühlu skoraj izgubil življenje, a nato »vstal od mrtvih«, se postavil nazaj na smuči in se skušal vrniti v svetovni vrh. To mu ni uspelo, je pa prišel do dragocenega spoznanja, da je pravzaprav v tem času dosegel več kot vsi njegovi tekmeci.
»Dejstvo, da sem ostal popolnoma zdrav po taki poškodbi, je zame bolj dragoceno od kolajn na svetovnih prvenstvih in zmag v svetovnem pokalu. S tem, ko sem se pobral po nesreči, sem dosegel več kot kateri koli smučar,« je ob svojem slovesu od alpskega smučanja priznal Albrecht. Ko je dokončno izpadel iz švicarske reprezentance, je bil postavljen pred dejstvo. Odločitev, da se poslovi od smučanja, ni bila lahka, a vendarle jo je sprejel in naredil korak v svoje drugo življenje.
Prvo se je zanj končalo 22. januarja leta 2009 na ciljnem skoku v Kitzbühlu. Njegov brutalen padec še zdaj buri duhovi v smučarskem svetu. Zaradi te tragedije mnogi še vedno opozarjajo na nevarnost smučarskega gladiatorstva. Hude poškodbe možganov so ga za 16 dni pahnile v umetno komo, v tem času pa nihče ni vedel, kakšne posledice čakajo svetovnega prvaka v superkombinaciji iz leta 2007. Na veliko presenečenje vseh, se je hitro pobral in takoj želel nazaj na sneg. Takrat je dejal, da smučanje nanj deluje terapevtsko. Decembra 2010 je ob vrnitvi v Beaver Creeku osvojil točke za 21. mesto, se v finale uvrstil tudi v Adelbodnu, nato pa se je ustavil in trdo udaril ob realna tla. Prišla je še poškodba kolena, njegove sanje, ki so ga dvignile iz bolniške postelje nazaj na smuči, so bile vse bolj oddaljene. Ključni mož, ki je stal za njegovo vrnitvijo, je bil trener Karl Frehsner. »Po takšni nesreči, ga je bilo treba znova hitro motivirati. Vrnitev je sicer ponavadi najlažja v hitrih disciplinah, toda tega kajpak nismo tvegali. Samo predstavljajte si, da bi znova padel,« je povedal legendarni avstrijski trener, ki mu je že takoj na začetku jasno pokazal, kako težko se bo vrniti. Po nekaj letih je Albrecht vendarle dojel.
Štiri leta po Švicarjevem padcu, je Streif zahteval novo žrtev. »Padli« je bil najboljši slovenski smukač v zgodovini Andrej Jerman. Res, da je bila dejanska posledica njegovega padca le pretres možganov, a za Tržičana, ki se je po padcu pobral in brez zavesti presmučal še nekaj deset metrov, je bila to streznitev in znak za konec kariere. »Zame je bilo drugače, bil sem že starejši, nikakor nisem več našel prave forme. On pa je padel na vrhuncu moči, bil je star 26 let in imel je še velike načrte v karieri. To je odvisno od vsakega posameznika. Hans Grugger, ki je tudi padel v Kitzbühlu, je, denimo, po nesreči dejal, da mu niti na kraj pameti ne pade, da bi še smučal,« je povedal Jerman, ki se sicer te dni kot pomočnik slovenske smučarske reprezentance mudi na treningih v Pitztalu.
O Albrehtu je dejal, da se mu je zadnja leta prav smilil, ko je obupano poskušal najti pot nazaj. »Težko je reči, kaj je bilo najbolje zanj, toda vsekakor je bila odločitev švicarske reprezentance, da ga takoj vključi nazaj v sistem, pravilna. Po tako hudi nesreči so preprečili, da bi ostal brez volje do življenja, hitro so mu dali nov motiv,« je ocenil izkušeni smukač, ki se še zelo dobro spominja tiste tragične nesreče. Napako na ciljnem skoku je naredil Albrecht sam, ki je bil tedaj vendarle še precej neizkušen na najbolj zahtevnih smukih v svetovnem pokalu, hkrati pa pokal od samozavesti in moči po dobrih rezultatih v tisti sezoni. »V smučanju velja nepisano pravilo, da si v največji nevarnosti tedaj, ko si v najboljši formi, brez zavor, ter tedaj, ko si na dnu, izgubljen, in ne najdeš poti nazaj. Meni se je zgodilo to zadnje, Albrechtu pa prvo,« je še povedal »Jerry«.
Slednji je šok ob koncu tekmovalne kariere ublažil s hitro preobrazbo v trenerja, Albrecht se namerava vsaj za leto dni povsem oddaljiti od belih strmin. Z ženo Kerstin, ki mu je stala ob strani med mukotrpnim okrevanjem, načrtujeta družino, v mislih pa že ima tudi nekaj poslovnih zamisli s svojo blagovno znamko športne opreme »Albright«. »Človek si mora postaviti cilje, nato pa poiskati pot, da jih doseže. Ko sem želel postati svetovni prvak, sprva prav tako nisem vedel, kako naj se lotim izziva. A mi je vseeno uspelo,« je povedal 30-letni Švicar.
