Vseslovenska postaja

Najbolj zapriseženi častilci smučarskih poletov v Planici bi po izjemnem koncu tedna v dolini pod Poncami s ščepcem prislovične slovenske privoščljivosti morda dejali, da se lahko drugim prirediteljem množičnih manifestacij pri nas kolca po obisku njihovega finala svetovnega pokala. Ta je ob vznožje letalnice spet privabil nepregledne množice, kakršnih ta čas na sončni strani Alp ne zmoreta zbrati niti eni najmočnejših mobilizacijskih sil na svetu – protestniški boj proti družbenim krivicam in nogomet. Tudi ob primerjavi slovenske zimske »svete trojice« ni dvomov o zmagovalcu. Pokal Vitranc se utaplja v (pod)povprečnosti dosežkov slovenskih smučarjev, Zlata lisica bo Planici za ovratnik dihala le, dokler bo zmagovala Tina Maze …

Pridevnik vseslovenski pri Planici dobi bolj oprijemljiv pomen, kot ga je imel zadnje čase ob vsakdanji (zlo)rabi. Če (še) nismo doživeli prave vseslovenske vstaje, imamo že lep čas vseslovensko postajo svetovnega pokala, ki se je v narodno zavest zapisala večplastno. Pod Poncami lahko najdejo mesto zase domala vsi, od otrok, političnega in gospodarskega vrha, občudovalcev športnih dosežkov do ljubiteljev harmonik in/ali maliganov. Po novem tudi tisti, ki prisegajo na sodobne trženjske prijeme, prežete z obljubami o ekološkem pristopu in trajnostnem razvoju.

Tudi z njimi naj bi Planica, ki bo ob letu osorej s prenovljeno letalnico praznovala častitljivo 80-letnico, šla v korak s časom in ohranila vodilni položaj v naslednjih desetletjih. Snežena kraljica, v teh časih družbene razgradnje ena najmočnejših slovenskih »blagovnih znamk«, ima vsekakor zelo dobro izhodišče za to. Predvsem pa poleg všečne forme tudi športno vsebino, ki je osnovni magnet za množice – neustrašne Janusove orle.