Tiskane izdaje
Daniela Iraschko-Stolz, 30-letna Avstrijka, ki je zaslovela kot prva smučarska skakalka s poletom prek »magične« meje 200 metrov (29. januarja '03 na Kulmu), je s podvigoma v Planici presenetila še samo sebe. »Če bi mi kdo še pred dvema tednoma rekel, da bom zmagala, bi mu odvrnila, da imam več možnosti za zadetek na loteriji«, je pogovor za Delo začela Daniela Iraschko-Stolz.
Da bi lahko že predvčerajšnjim prvič po lanski poškodbi kolena slavila (četrto) zmago v svetovnem pokalu, ki jo je ponovila včeraj, si ni mislila, ker v zadnjem obdobju ni bila v najboljši formi. »Zato sem tudi izpustila tekmi v Zau in se vrnila domov na trening, kajti zanj med sezono ni prav veliko časa. Očitno je bila odločitev pravilna, čeprav so noge od številnih skokov, ki sem jih izvedla v Seefeldu in Predazzu, kar precej utrujene,« je pojasnila.
Ker je veliki kristalni globus po njenem že oddan, saj ga Japonki Sari Takanaši ni več mogoče iztrgati iz rok, je vse podredila vrhuncu sezone – OI v Sočiju. Tudi zaradi tega si je vzela daljši premor od načrtovanega in zdaj so njeni poskusi spet veliko bolj tekoči. »Je pa tako, da popolnega skoka ni, v slehernem se da kaj izboljšati. Na Japonskem sem bila med najpočasnejšimi, v Planici med najhitrejšimi, nihče pa ne zna razložiti, zakaj. A to so skoki, v katerih ni mogoče vsega pojasniti,« je razložila 30-letnica iz Eisenerza na severu avstrijske Štajerske, vesela, ker se je vrnila na vrh.
»To je dobro za samozavest. Zdaj vem, da sem na pravi poti do izpolnitve svojega velikega cilja – osvojitve olimpijske kolajne. Kljub manjši krizi sem vseskozi verjela, da ga lahko uresničim,« je poudarila Iraschko-Stolzeva, ki si je med tekmovalnim premorom napolnila baterije, tako da gre zdaj – kot je pripomnila – s polnim plinom proti Sočiju.
Je pa zanjo že uspeh, da je lahko zraven. »Še pred letom dni, po padcu v Hiterzartnu, pri katerem sem si povsem uničila levo koleno, nisem vedela, ali bom lahko sploh še kdaj skakala,« je zaupala. Nastopa v Sočiju se veseli še toliko bolj, ker še pred kakšnimi petimi leti ni verjela, da bodo skoke sploh kdaj uvrstili v spored OI in se bo lahko tudi sama potegovala za kolajne na največji zimski športni prireditvi. Ker ve, da je prispevala velik delež k temu, da so ženski skoki prišli tako daleč, jo to navdaja s še večjim ponosom.
Omenjajo jo celo med kandidatinjami za nošenje avstrijske zastave na slovesnem odprtju v Sočiju. »To sem izvedela med vožnjo proti Planici, vendar pa ne vem, koliko je na tem resnice, saj me glede tega od pristojnih ni še nihče nič vprašal. Dvomim tudi zato, ker imamo v Avstriji za nošenje zastave dovolj drugih 'kalibrov', če pa bi se kljub vsemu odločili zame, bi to bila zame velika čast. A to bo – če dobro pomislim – že sam prihod na štadion, ne glede na to, kdo bo nosil zastavo.«
Na vprašanje, kakšne možnosti pripisuje Slovenkam, je odvrnila, da bi velike, če bi bila na sporedu tudi ekipna preizkušnja. »Vaša dekleta so ekipno izjemno močna in druga drugo priganjajo k boljšim rezultatom, kljub temu pa jim zmeraj malo (z)manjka za stopničke. Ni vrag, da pri toliko dobrih skakalkah ne bo prej ali slej kateri uspelo skočiti nanje,« je prepričana Iraschko-Stolzeva.
V Sloveniji se dobro počuti že zaradi številnih gledalcev, ki se vedno znova zberejo tudi na ženskih tekmah v skokih. »Spomnim se, da je imela Špela Rogelj že na Ljubnem dva, tri avtobuse navijačev, vzdušje pa je bilo tudi v Planici enkratno. Zdaj bom poklicala v Hinzenbach, da morajo prihodnji konec tedna pričarati še boljšega,« se je Iraschko-Stolzeva v smehu ozrla k naslednjim preizkušnjam.
Planiška skakalnica ji je bolj pri srcu kot ljubenska, še z večjim veseljem pa se bo odpravila na vrh zaletišča nove Bloudkove 140-metrske naprave, na kateri bo od 20. do 23. marca veliki finale svetovnega pokala 2013/14. »Naslednje leto pa na letalnico! Če bi bila pripravljena, bi se verjetno že tokrat namesto na tekmo raje odpravila nanjo. Takšna pa je vendarle preveč nevarna.«
Mika jo tudi vikersundska »pošast«. »Doslej sem poletela le na Kulmu, vendar pa je od tega že kar nekaj let, tako da bo treba spet na kakšno letalnico,« je nadaljevala izkušena Avstrijka, ki je leta 2003 v Tauplitzu oziroma Bad Mitterndorfu kot prva in doslej edina skakalka s poletom, dolgim natanko 200 metrov, premagala »magično« mejo. »Bilo je nepozabno, moram pa takoj priznati, da sem imela kar precej naleta, vendar na voljo le en poskus. Zato sem bila pod velikim pritiskom, saj sem vedela, da je to moja življenjska priložnost, ki sem jo na srečo izkoristila.«
Odkar so skoki postali olimpijski šport, lahko živi od njih. »Zaposlena sem v policiji, tako da se lahko v miru posvetim skokom, ki so bili prej moj konjiček, zdaj pa sanjski poklic,« je razkrila Daniela Iraschko, ki se je konec avgusta v Innsbrucku poročila z življenjsko sopotnico – zdravnico Isabel Stolz. O svoji zasebnosti in (isto)spolni usmerjenosti govori brez zadržkov. »Če si srečen, ni o ničemer težko govoriti. Biti v nekoga zaljubljen ni nobena umetnost, to je nekaj najbolj naravnega na svetu. Zakaj naj bi to skrivala?« se je še vprašala pogumna Avstrijka, ki namerava v skokih vztrajati še nekaj sezon. »Konec koncev se lahko tudi Noriaki Kasai pri 41 letih še vedno bolj ali manj enakovredno kosa z veliko mlajšimi tekmeci ...«
