Zlati Slovenki, Tina in Mateja

Tina se je v zadnjih treh letih pokazala v podobi, v kateri je ni videla le Mateja Svet, ampak se je tudi sama, sicer se ne bi, domala brez ficka pomoči, odločila za izjemno pogumno samostojno pot.

Objavljeno
18. februar 2011 00.35
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
Naj mi veliki slovenski smučarski šampionki Tina Maze in Mateja Svet oprostita. Čeprav sem obljubil, da o ganljivem pismu Mateje (na mojo prošnjo) v dneh Tininih najhujših težav leta 2007 ne bom pisal, sem te dni nanj velikokrat pomislil. Pa ne zaradi osvojenih kolajn in zmag v svetovnem pokalu ter dejstvu, da je Tina po lesku kolajn prehitela Matejo, temveč ugotovitve, da sta si po smučarskem znanju in značajsko zelo podobni osebnosti. Tako kot je bila Mateja samosvoja in je sledila sebi, zavedajoč se, da sta želja po popolnosti in občutljivost njena prednost, ki se najbolj kaže v preprostem izražanju gibanja na smučeh, je tudi Tina neomajna, ko gre za njeno smučanje. Okolju, ki jo premalo pozna, da bi jo razumelo, se zdi velikokrat prezahtevna, vendar to ni nič drugega, kot njena skrb za popolnost, brez katere ni mogoče tekmovati v športu, v katerem odločajo stotinke sekunde.

Mateja si je pred štirimi leti, ko je bil Tina na tekmovalnem dnu, zaželela veleslalomsko »poezijo med vratci«, prepričana, da je njena naslednica sposobna premagati vse notranje turbulence in velikokrat nevidne silnice, ki jo zavirajo na poti do zmagovalnega odra. Bilo je to v času, ko so neomajno Korošico mnogi odpisali, češ da je svojo umetniško delo končala s petimi zmagami v svetovnem pokalu, oziroma da na velikih tekmah v njej ni več zmagovalne strasti, ampak zgolj želja dokazati se. Dobro se spomnim poletja 2008, ko so mi slovenski trenerji zatrjevali, da zaradi težkega značaja ne bo zdržala v tekmovalni areni. Takrat jim nisem verjel, ker sem v Tini našel tisto rdečo nit, ki sem jo najbolj cenil pri Mateji – kljubovalnost do škodoželjnih, trmasto vztrajanje pri svoji poti, preskakovanju vseh ovir in polen, predvsem pa uporniškem duhu in prepričanju, da je smučarska umetnica.

Tina se je v zadnjih treh letih pokazala v podobi, v kateri je ni videla le Mateja, ampak se je tudi sama, sicer se ne bi, domala brez ficka pomoči, odločila za izjemno pogumno samostojno pot. Vanjo so verjeli tudi značajsko enako občutljiv perfekcionist Andrea Massi in njeni najbližji. Zelo vesel sem, da je Tina izpolnila Matejino željo in naredila zlati skok v zgodovino smučarskega športa. Zlata ji nihče več ne more vzeti, pa naj si o njej, tako kot o Mateji, mislijo, karkoli hočejo. Velike ljudi se prepozna po velikih delih.