Zlato in senčna plat

Izjemnim predstavam Tine Maze v Ga-Pa ni kaj dodati. Prav tako ne njenemu, stenmarkovskemu pristopu, ki temelji na brezpogojni predanosti vsemu, kar je potrebno za doseganje najvišjih ciljev. Čeprav je za dekleta že v zrelih letih, ko mnoga razmišljajo o družini, je upati, da Ga-Pa ni bil Tinina zadnja velika predstava oziroma, da ji je veleslalomsko zlato še toliko napolnilo baterije, da bo zdržala do Schladminga 2013. V peklenskem ritmu, kakršnega zahteva smučanje na šampionski ravni, bo to sicer težko, vendar pa ciljev ne manjka. Vprašanje bo bržkone le motivacija.

Tinine kolajne so, žal, zasenčile najboljši slovenski moški smuk Andreja Šporna v zgodovini svetovnih prvenstev, niso pa zakrile črnih lis v nekoč paradnih disciplinah – moških veleslalomu in slalomu. Jure Košir je upravičeno zelo slabe volje, ko v Delovem ponedeljkovem pogovoru ugotavlja, da sta padli na najnižjo točko. Problem slaloma ostaja povprečnost, veleslaloma pa podpovprečnost. Žal ni vlečnega konja, ki bi potegnil voz navzgor. Staviti na presenečenja, brez realnih rezultatskih podlag v svetovnem pokalu in še zlasti na velikih tekmovanjih, je pretiran optimizem, če že ne neumnost. Na prvenstvih namreč presenečenja prihajajo le iz tistih reprezentanc, v katerih je konkurenčnost spodbuda vrhunstvu, kot je bila v slovenski v času Bojana Križaja, Roka Petroviča, Grege Benedika, Jureta Franka in Tomaža Čižmana, kasneje Koširja, Mitje Kunca, Matjaža Vrhovnika, Reneja Mlekuža, Andreja Miklavca, Draga Grubelnika in Uroš Pavlovčiča, če naštejem slalomiste in veleslalomiste, ki so stopili na zmagovalni oder.

Težava pa niso zgolj reprezentantje in tudi reprezentantke brez zmagovalnega značaja in ubijalskega nagona, njihov pristop in način razmišljanja (največkrat se zadovoljujejo z drobtinicami), ampak tudi stroka. Nekoč smo govorili o slovenski smučarski šoli, ki jo je poosebljal Filip Gartner, danes lahko ugotovimo le, kako večina slovenskih trenerjev ne sledi svetovnim trendom. Še manj je strategije. Dekleta so v zadnjih letih trenerje menjale kot po tekočem traku. Ni ga smučarja in smučarke na svetu, ki bi se lahko iz sezone v sezono osredotočal na nove trenerske filozofije in pristope k delu. Saj ne, da bi se veliko razlikovale, vendar v športu, kjer odločajo občutki, trd trening in piljenje tehnike do zadnjih detajlov delajo mojstre, so že malenkosti dovolj za padec. Stroka razmišlja, da bi za dvig iz veleslalomskega brezna in slalomske povprečnosti pripeljala trenerja iz tujine. Burkhard Schaffer je dvignil smuk na višjo raven, ker prisega na popolni profesionalizem. Pravi, da ga ne zanima, kaj fantje med seboj razpredajo, ker jih preprosto ne razume. S tem je utišal tudi številne svetovalce, ki jih v smučanju kar mrgoli. Formula za uspeh je na dlani: dober tuji trener, ki slovenskih zdrah ne razume.