Amerika je bila prvi korak k napredku

Beaver Creek – Medtem ko sta na kanadsko-ameriški turneji v središču pozornosti trikratni zmagovalec Aksel Lund Svindal in presenetljivo prvi superveleslalomist Beaver Creeka Marcel Hirscher, se v njuni senci svojih velikih uspehov oziroma napredovanja v ozadju veselijo posamezniki, kot sta Boštjan Kline in Martin Čater.

Kline je svoj rezultatski vrh iz Lake Louise (14. v superveleslalomu) nadgradil z novimi točkami, Čater pa je z 18. mestom v Beaver Creeku dosegel svojo daleč najboljšo uvrstitev v svetovnem pokalu. To je pravzaprav zelo dober dosežek za 22-letnika, ki kakšnih posebnih izkušenj med elito nima in bi se moral – po mnenju trenerja Petra Pena – še kaliti v evropskem pokalu. Klemen Kosi, s svojimi izkušnjami prvi adut na superveleslalomih, bi moral doseči precej več, kot je. Pen ne išče izgovorov, meni pa, da ima na progah in razmerah, kakršne so bile v Kanadi in ZDA, precejšnje težave. Prepričan je, da bo v Evropi precej bolje.

Najpomembneje za celotno ekipo je bilo seveda priti v Evropo z dobro popotnico. Pen je prepričan, da bodo manjša nesoglasja med njim in tekmovalci, predvsem v zvezi s taktiko in pristopom, rešili. Trener denimo meni, da bi si moral Andrej Šporn pred popolnim napadom ustvariti ustrezno bazo točk, slednji pa ne namerava odstopiti od svoje taktike.

»Nisem tekmovalec, ki bi lahko smučal varno in brez tveganja ter zasedal mesta od 20 do 25. Takšni rezultati me ne zanimajo. Nočem se tresti na vsaki tekmi, ali bom dobil kakšno točko. Čeprav jih že skoraj dve leti nisem osvojil, moj cilj ostajajo uvrstitve med deseterico. Verjamem, da sem to sposoben, dobil pa sem potrditve na nekaterih odsekih. Če ne bi bil sam prepričan, da sem še vedno sposoben doseči vrhunski rezultat, bi smuči že postavil v kot,« je omenil Šporn. Po superveleslalomu v Beaver Creeku je bilo veliko komentarjev, saj sta bila v ospredju veleslalomska specialista Marcel Hirscher in Ted Ligety. Na roko jima je šla seveda postavitev avstrijskega trenerja Floriana Winklerja, za katero lahko rečemo, da je bil bolj hitri veleslalom kot superveleslalom. Druga točka poloma oziroma mrka v snežnem viharju favoritov so bile razmere na progi. Elitna skupina je imela zelo slabo vidljivost, očitno pa so tudi nekateri trenerji zgrešili taktiko. Zavoljo sneženja in slabe vidljivosti so progo tudi skrajšali, hitrosti pa so bile bistveno manjše kot na klasičnih superveleslalomih. V danih razmerah se je med našimi daleč najbolje znašel Čater. Pa ne le zato, ker je imel boljšo vidljivost, ampak ker se je taktično modro lotil nastopa in izkoristil dobre razmere, kar večini tekmovalcev v njegovem krogu ni uspelo. Po mnenju strokovnega štaba bi bil brez napake v igri za precej več (bržkone deseterico).

Pen je z dosežki v Lake Louise in Beaver Creeku zadovoljen. »Predvsem sem dobil potrditev, da smo dobro delali v pripravljalnem obdobju, zelo pa me veseli, da smo vsi delovali dobro kot ekipa, tudi novi sodelavci, s katerimi smo se dokončno ujeli. Prvi korak smo torej naredili, zdaj pa moramo vse skupaj, z rezultati vred, nadgraditi,« je strnil oceno.

Pomembnega cilja v Kanadi in ZDA pa slovenski specialisti za hitre discipline niso izpolnili. Za četrtega smukača se bodo morali boriti v Val Gardeni in St. Caterini. V superveleslalomu so pridobili eno mesto, tako da bodo na naslednjih tekmah lahko nastopili štirje. V Kitzbühlu pa se obeta najbolj množičen nastop Slovencev v zadnjem času. V alpski kombinaciji je na voljo šest mest.