Avstrijski zvezdnik v boj za novi kristal

57. pokal Vitranc: 19 let od zadnje slovenske zmage. Novinca Boruta Božiča ni strah strmine.

Objavljeno
03. marec 2018 00.48
Prizorišče za Pokal Vitranc Kranjska Gora 2.3.2018 [vitranc,proga,podkoren]
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Kranjska Gora – Petkova jutranja sivina v Zgornjesavski dolini ni napovedovala prav udobnega treninga pred današnjim tekmovalnim uvodom, nakar so sončni žarki posijali na podkorensko progo in pregnali morebitno slabo voljo. Danes se bo začelo zares, to bo že 57. vitranška zgodba, spet z znanimi favoriti, med katerimi pa je zdaj tudi domači matador Žan Kranjec.

Domala dve desetletji sta že naokrog od zadnjega slovenskega zmagoslavja na podkorenski strmini, ko je takrat, 6. januarja 1999, množico navdušil Jure Košir. Sam je sinoči smučal na tekmovanju ob Kekčevi sedežnici v spomin na tragično preminulega Draga Grubelnika, vabilu za nastop se je z veseljem odzval tudi nekdanji hrvaški smučarski zvezdnik Ivica Kostelić. »Lepo se je spomniti prijatelja, čeprav bi seveda vsi najraje videli, da bi bil tu z nami, ne pa da se moramo tako zbrati in obujati spomine. Z 'Grubo' sem bil od malih nog, saj smo hrvaški smučarji vadili in tekmovali skupaj s slovenskimi iz vzhodne regije,« se je med ogledom uradnega treninga in v pričakovanju večernega memoriala spomnil Kostelić. V Zgornjesavsko dolino se vedno rad vrača (»Neštetokrat, že od otroških let sem smučal po tej podkorenski strmini.«), tu je dosegel tudi svojo zadnjo zmago za svetovni pokal, pred petimi leti v slalomu.

Hirscher blizu ponovitve lanskega podviga

Letošnja velika vitranška predstava kajpak ponuja nove junake v vlogah favoritov za najvišja mesta, udarni kandidat za vrh ostaja avstrijski zvezdnik Marcel Hirscher. Lani si je po kranjskogorskem zmagoslavju zagotovil veliki kristalni globus, zelo blizu mu je tudi zdaj. Toda svetovni eliti se je prav približal tudi naš Žan Kranjec, iz dneva v dan bolj prepoznaven na domači navijaški sceni, kar je bilo dodobra opazno ob koncu včerajšnjega treninga, ko je bila vrsta za skupne fotografije z njim že prav dolga.

In kako se bodo v vrvežu velike tekme znašli novi aduti slovenske izbrane vrste? »Morda občutim malo treme, a prav preveč pred to progo tudi ne, saj sem bil v zadnjih dveh letih tukaj predtekmovalec,« nam je povedal 17-letni Borut Božič, mladi reprezentant iz radovljiškega kluba, dokler pogovora – nespoštljivo do smučarskega upa in novinarja – ni prekinila Špela Pretnar, predstavnica SZS za stike z javnostjo alpskih reprezentanc, češ da je bila intervjujem za tiskane medije namenjena četrtkova novinarska konferenca, ta trening pa je zgolj za pogovore pred TV kamerami.

Vedno se zgodi kaj prvič, tako smo prvič doslej ob številnih uradnih treningih pred različnimi prireditvami slišali za takšno »pravilo«. Mimogrede, med navzočimi tekmovalci in trenerji nihče ni zavrnil pogovora o formi, progi, spominih na Pjongčang in pričakovanjih prihajajoče končnice sezone. Vsi do zadnjega se v slovenskem taboru seveda veselijo edine domače tekme za svetovni pokal, tudi številni tuji smučarji so zadovoljno razpredali o tem prizorišču. »Tu sem pogosto zmagoval, zato se vedno veselim prihoda v Kranjsko Goro,« je bil jasen Ted Ligety, tudi Manfred Mölgg, italijanski reprezentant iz Brunica, ni skrival nasmeha, četudi posebej dobre volje v zadnjih dneh ni bil: »Nisem uresničil cilja kolajne na olimpijskih igrah. Toda sezone še ni konec, nujna je zbranost, čaka me še nekaj zelo pomembnih tekem. Za začetek ta v Kranjski Gori, kjer sem se že uvrščal na stopničke, kar bi bilo lepo ponoviti.«

Waldner: OI brez gledalcev so nenavadne

Njegov južnotirolski rojak Markus Waldner, tekmovalni direktor moškega svetovnega pokala v alpskem smučanju, pa je bil prav tako zadovoljen ob vrnitvi na slovensko prizorišče. »No, zdaj smo spet tu … Saj so se Korejci potrudili za lepe igre, a ko prismučaš v cilj in vidiš komaj trideset ali štirideset radovednežev, si prepričan, da je kaj narobe. Mar niso OI vrh za slehernega smučarja, a kulisa je bila ob naših prizoriščih bolj boga,« je potožil Waldner, se v opoldanskem podkorenskem soncu ozrl k zadnji strmini tradicionalne postaje smučarske karavane in ponovil: »Prav vesel sem, da smo spet v Evropi …«