Tiskane izdaje
Pokljuka – Ponavadi v vodstvu posameznih smučarskih reprezentanc v sezoni podčrtajo tekmo v domačem okolju, tudi med biatlonci je že dolgo tako. Pokljuška prireditev je pogosto v decembru, tedaj si v slovenskem taboru začrtajo uvodni etapni cilj, naslednji je na vrsti na svetovnem prvenstvu. Pri prvem se je letos močno zataknilo, vodilni adut Jakov Fak je daleč od načrtovanega boja za svetovni vrh.
Ni skrivnost, da so nekateri vrhunski dosežki vodilnega slovenskega reprezentanta kar potiskali vstran druge »minuse« pri izbrani vrsti, ob Fakovem naslovu svetovnega prvaka v imenitni sklepni predstavi zadnjega šampionata na Finskem je marsikdo pozabljal, da je tako v dveh tednih tega tekmovanja kot tudi že prej slovenski biatlon padel nižje, kot je bil nekoč. »A tudi ta letošnji pokljuški padec ni naključen, gre preprosto za napake nekaj zaporednih sezon,« smo pred dnevi na slovenskem prizorišču svetovnega pokala slišali od upokojenega reprezentanta Saša Grajfa, tudi njegov sotekmovalec, zdaj predsednik zbora za biatlon SZS, Marko Dolenc, se najbrž dobro zaveda, da je dolgoročno celo bolj kot očitna Fakova kriza boleča iz leta v leto manj konkurenčna baza tekmovalcev. Prav Dolenc je bil denimo v olimpijskem šprintu v Salt Lake Cityju 2002 sedemindvajseti, pa je nato trepetal, ali mu bo pripadlo eno od štirih mest v štafetni postavi. Danes pa slovenski biatlon svetu predstavlja tekmovalce, ki se v družbi eksotov sučejo okrog 100. mesta in se – meni nič, tebi nič – še kar selijo s prizorišča na prizorišče.
Na prvih treh postajah sezone je pri slovenski reprezentanci le Klemen Bauer ohranjal želeno raven, pa četudi je zaradi mononukleoze po poldrugem mesecu brez treninga ugibal, ali bo sploh lahko vstopil v to tekmovalno zimo. Tudi Teja Gregorin, o kateri nam je poleti trener Tomaš Kos govoril, da je zagotovo sposobna več kot v prejšnji zimi, še zdaleč ne uresničuje začrtanega, sploh posebna zgodba pa v teh dneh pripada Faku. Navidezno sicer ohranja mirno kri in svojo prepoznavno prijaznost v javnosti, a v njem kar »vre«. Tako slabe decembrske bere z le 37. mestom v skupnem seštevku in tudi nedelje brez vizuma za pokljuški skupinski štart si ni predstavljal niti v najhujših sanjah, učinek je podoben le tistemu izpred dveh let, a takrat sta ga ustavili tako poškodba rame kot tudi zastrupitev na tekmi v Franciji. Komaj se je ustrezno pripravil za olimpijski nastop, a iz sedanjega zornega kota njegova bera v Sočiju – 4. mesto v skupinskem štartu in 10. v šprintu – deluje že prav sanjsko.
Toda že takrat se je začel krhati njegov odnos s trenerjem Urošem Velepcem, ki pri svojih odločitvah ni popuščal, a ko je letos spomladi zapuščal Slovenijo, je imel v svoji zbirki rezultatov kaj pokazati. Tudi njegov zdajšnji naslednik Kos je v poldrugem desetletju delovanja pri nas prispeval delež k marsikateremu uspehu, a realno je poleti 2000 dobil v roke tudi osebnostno bolj zrele in kakovostne tekmovalce. O sposobnostih dvakratnega svetovnega prvaka, ki je že večkrat zablestel prav na največjem tekmovanju sezone, ni dvoma, toda uvodni program se je izkazal kot povsem zgrešen. Krivdo si mora razdeliti s strokovnim štabom, vodstvo reprezentance pa naj si kar nastavi ogledalo v prid uspešnejše prihodnosti – zakaj ni več uspešnih tekmovalcev, se je mar treba ukloniti prav sleherni želji reprezentantov, kam je izginilo spoštovanje do uspešnih predhodnikov in, če je že izpustilo Velepca, kaj je storilo, da bi okrepilo stroko in začrtalo strategijo z redom kot temeljem uspeha v vrhunskem športu?
