Tiskane izdaje
»Vse pogosteje s težavo iščem ustrezne slovenske besede, saj zadnjih sedem let govorim večinoma v ruščini,« je med pogovorom za Nedelo dejal nekdanji smukač Aleš Brezavšček, ki si je, preden je nastopil v trenerski vlogi pri Ukrajincih, kruh služil v beloruski reprezentanci. Odtlej je razpet med bivališčem v Kranju, evropskimi ledeniki, na katerih bdi nad tekmovalci, in Korčulo, kjer je pravzaprav domačin. »Mama je Korčulanka, oče prihaja iz Šempetra pri Gorici, odraščal pa sem v Mojstrani, kjer je oče dobil službo. Bil sem eden tistih mulcev, ki smo se od jutra do večera podili po vaškem smučišču. Poganjal sem se naravnost po hribu navzdol, dolgo časa nisem znal speljati levega ovinka, ker je bila žičnica na desni strani,« je 42-letni Brezavšček v smehu opisal, kako se je razvijala njegova ljubezen do hitrosti. »Premočeni, smrkavi in prezebli smo divjali po gozdovih. Neštetokrat se je zgodilo, da je že padla tema in so pome prišli domači, da moram domov, jaz pa sem hotel opraviti samo še en skok,« se je spominjal otroštva na snegu.
Smukaški »avtsajderji«
Konec 80. let so v slalomsko usmerjeni slovenski reprezentanci postavljali smukaško ekipo. »Krivca zanjo sta bila Tone Vogrinec in Jože Gazvoda. S Petrom Penom so naju povabili v ekipo. Imeli smo še pomočnika serviserja. Trenirali smo z Nemci in Italijani, sprejeli so nas, ker smo bili 'avtsajderji'. Ko smo bili prvič na tekmi boljši od Nemcev, na treningih nismo bili več dobrodošli. Pri ogledu prog smo se naredili neumne in se pretvarjali, da študiramo teren, pravzaprav pa smo vlekli na ušesa, kaj so avstrijski, ameriški in nemški trenerji govorili svojim tekmovalcem. Da bi naredili analizo svojih predstav, smo včasih prosili televizijo za posnetek nastopov. O smukih nismo pravzaprav vedeli ničesar, prav tako ne o opremi, učili smo se in tipali za odgovori. Naša prednost pa je bila dobra tehnična podkovanost, bili smo pogumni in imeli smo radi hitrost,« je opisal obdobje samouštva.
Slovenskemu smučanju je leta 1997 v Bormiu s 27. mestom prinesel zgodovinske smukaške točke v svetovnem pokalu. »Pred tem smo imeli samo eno mesto za nastop na tekmah. Tekmoval je tisti od naju s Penom, ki je bil boljši na internih kvalifikacijah. S prvimi točkami pa smo pridobili še eno vstopnico,« se je spominjal prelomnega trenutka za hitre discipline.
Brezavšček je v svetovnem pokalu štartal 42-krat, točke si je prismučal na 14 tekmah. Rezultat kariere je dosegel s 7. mestom v smuku v Val d'Iseru leta 1998. Na olimpijskih igrah v Naganu je bil sedmi v kombinaciji. Udeležil se je treh svetovnih prvenstev (Sierra Nevada 1996, Sestriere 1997, Vail 1999), najvišje se je uvrstil na 11. mesto v smuku v ZDA.
Na zadnji tekmi s št. 13
»Najljubše proge nisem imel, povsod sem rad tekmoval. Smuk v Bormiu je bil fizično najtežji, v Val d'Iseru najbolj natančen, v Garmischu najhitrejši, v Wengnu najdaljši, kitzbühelski je bil vedno najbolj razvpit in ne najzahtevnejši, kakor se ga oglašuje,« je nizal zahtevne smukaške terene v svetovnem pokalu, po katerih drvijo najpogumnejši alpski smučarji. »Biti pogumen smukač ne pomeni, da nimaš strahu, ampak, da si se sposoben v ekstremni situaciji nadzirati, hkrati pa dati vse od sebe. Če te ni strah, si verjetno premaknjen,« je še pojasnil Brezavšček in dodal, da je v smukaški ekipi pristal, ker je bil samosvoj: »Smukači in slalomisti se po značajih zelo razlikujemo. S smukaško ekipo smo takrat spremenili miselnost v slovenskem smučanju. Nekoč je namreč veljalo, da pristaneš med smukači, če ne znaš slalomirati. Kmalu je postalo jasno, da moraš biti dober smučar, če hočeš biti smukač,« je poudaril.
Kaj ga je naučilo alpsko smučanje? »Poslušati sebe in si zaupati. Prav tako sem skozi smučanje spoznal, da se v življenju lahko zaneseš samo nase,« je odgovoril sogovornik, ki je črto pod kariero potegnil pri 28 letih zaradi ukleščenega živca v hrbtenici. »Na svoji zadnji tekmi v svetovnem pokalu sem nosil štartno številko 13. Športno pot sem končal pred najboljšimi smukaškimi leti,« je povedal.
Prehod v običajno življenje po karieri v vrhunskem športu zanj ni bil težaven, saj – kot je dejal – ni živel v smučarskem balončku. »Jutranjih treningov nisem pogrešal, tudi spomladi in poleti mi smučanje ni manjkalo, jeseni in pozimi pa sem že začutil, da je nekaj drugače,« je opisal preklop na novo poglavje. Prvo leto po koncu kariere je delal kot pomočnik trenerja v ženski smukaški ekipi. Po tej izkušnji je delal v potapljaški šoli, ki jo je vodilo njegovo nekdanje dekle. »Všeč mi je bilo, ker sem bil ves čas na morju. Užival sem,« je dejal. Naslednji izziv je bila trenerska vloga v kranjskem Triglavu, kjer je skrbel za podmladek. »Vedno me je veselila pedagogika, kar sem verjetno podedoval od staršev. Oče je bil namreč ravnatelj, mama defektologinja,« je še razkril. Ker ga je zanimala fizioterapija, se je odločil za vpis na fakulteto, a prav dolgo v študijskih klopeh ni zdržal, saj je bilo »povsem drugače, kot sem pričakoval«.
Do 220 km/h ropot,
Brezavšček se lahko pohvali tudi z državnim rekordom v hitrostnem smučanju. »Tega sem se lotil takoj po tekmovalni karieri, zanimalo me je, kje so meje na smučeh, do kod lahko grem. Doma sem si nekako približno sestavil opremo. Bil sem brez izkušenj, med hitrostne smučarje sem vstopil z logiko smukača,« je povedal in se spomnil drznega izziva, ko je v Planici na letalnici dosegel 186 km/h. Državni rekord pa je z 240,16 km/h na dva kilometra dolgi progi postavil v Franciji. »Do 220 km/h slišiš ropot, nato pa nastopi tišina. Med drvenjem je vse, kar počneš, avtomatizirano, v tistem hipu ne razmišljaš o ničemer,« je razkril.
Tekme za svetovni pokal redno spremlja. Lep primer odličnega tehničnega tekmovalca je zanj Avstrijec Marcel Hirscher, največji smučarski genij pa nekdanji vsestranski norveški as Lasse Kjus. Rad je gledal tudi Luca Alphanda in Kristiana Ghedino.
Z nekdanjimi slovenskimi sotekmovalci je še v stikih, ponavadi se dobijo vsako pomlad. Bi se morda, če bi imel priložnost, vrnil v slovensko smučanje? »Nikoli nisem rekel ne. Vse je stvar dogovora in pogojev,« je zaupal za konec pogovora.
