Čeljust padla do tal, ko so jo videli pri 16 letih

Kisli nasmeški na obrazih skakalk na smučeh vodilnih pri Mednarodni smučarski zvezi prav nič ne prepričajo, da bi povečali število njihovih tekem v svetovnem pokalu, zato bodo tudi Slovenke še ene božične in novoletne praznike preživele doma. Ob enomesečnem premoru bi lahko bila najbolj nesrečna Maja Vtič, ki je sijajno vstopila v novo zimo in je trenutno četrta v skupnem seštevku, a Dolenjka je šla v karieri že čez toliko viharjev, da je takšni sunki ne spodnesejo.

V tem času najde nove izzive ali pa uživa v stvareh, za katere med potovanji po Evropi ni časa. Včeraj je popoldne presedela pred domačim televizorjem in vneto spremljala razplet moške tekme, ob »polčasu« pa na vprašanje, kdo bo zmagal, izstrelila kot iz topa: »Ja, Peter, ne!« Da je temu športu zapisala dušo in srce, pravzaprav vsi vedo že vsaj desetletje, pa ne le skakalni kolegi, tudi marsikateri Slovenec, ki je zanjo lahko slišal že pred dvanajstimi leti, ko je potekala slavna akcija časopisa Nedeljski dnevnik, v kateri so posameznikom izpolnjevali tihe želje. Majina je bila za tisti čas zelo nenavadna, če ne čudaška, zaželela si je, da bi skočila s takrat velikim slovenskim zvezdnikom Primožem Peterko, takrat že zmagovalcem novoletne turneje, svetovnim prvakom v poletih in dvakratnim skupnim zmagovalcem svetovnega pokala. Izziv so jima nameravali prirediti na otroški skakalnici, a je Mirnčanka izbrala 90-metrsko, pa je vsem čeljusta padla do tal, ko jih je soočila z dejstvom. Štela je pač komaj 16 let, o ženskih skokih pa se je govorilo s takšnim podcenjevanjem, da so pozneje številne njene vrstnice kariero hitro zamenjale za prijetnejše radosti življenja.

»S Primožem se po tistem sicer dolgo nisva videla, četudi zdaj sodelujeva v reprezentanci, kjer je on del strokovnega štaba. Sva pa vzpostavila dober odnos, še zdaj se spomnim, kako so se mi čudili ob moji želji, četudi so jo potem izpolnili. Ni bilo pa edinkrat, da sva se pomerila. Odkar se je preselil med trenerje, je sledilo še nekaj izzivov, s puncami v reprezentanci smo ga spodbudile, da je proti koncu kariere še nekajkrat skočil z nami, saj nam je bilo v izziv, da bi premagale takšno ime. No, seveda nam ni uspelo,« v smehu pove 27-letnica, najstarejša članica izbrane vrste, ki se še bolj nasmehne, ko sliši, da je nekakšna veteranka. Prav tistega leta, ko sta se s Peterko pomerila na 90-metrski napravi, je namreč tudi debitirala na mednarodni sceni, deset mesecev prej je namreč zabeležila prvi nastop na tekmi FIS v Breitenbergu, tedaj so z njo skakale tudi leto starejše Tamara Kancilija, Monika Pogladič, Tanja Volčjak, Urška Rozman. Je tudi njo kdaj mikalo, da bi prestopila na drugo stran črte, se podala po poti svojih vrstnic, ki so druga za drugo skakalno kariero obešale na klin, in zaživela normalno življenje?

»V resnici ne, skoki so me kar vlekli, četudi sem od mojega roda ostala le jaz v smučini. A počasi so se razmere začele spreminjati, čeprav razumem dekleta, da so vmes obupala. Ženski skoki ob naših začetkih namreč niso imeli nobenega statusa, še perspektivo so jim redki napovedovali. Počasi so si nato sledile tekme FIS, od leta 2011 svetovni pokal, lani pa še debi na OI. Zdaj je vse drugače, urejene imamo treninge, material, priprave, no, le pri statusu šepa, zato je kar dobro, da v podzavesti gojiš prepričanje, kako nujno je treba končati tudi študij,« pravi Dolenjka, ki si je prav za leto 2016 za glavni izziv postavila zagovor diplomskega dela, s čimer se bo usposobila za učiteljico razrednega pouka. Otroke ima nadvse rada, v prostem času uživa z nekaj mesecev staro nečakinjo, a vendar priznava, da bi se zdaj, nekaj let starejša, odločila za drug študij, saj ji postaja vse bolj jasno, da bo življenje posvetila športu. Na Dolenjskem vidi neslutene možnosti za razvoj, morda sicer ne ravno smučarskih skokov, v drugih panogah pa prav gotovo. Skoki pač zahtevajo infrastrukturo, ki je v njeni regiji primanjkuje, v domačem kraju ima le nekajmetrsko skakalnico, primerno za najmlajše, tako da je pravi čudež, da je Mirna dala celo dve reprezentantki, ob njej še Evo Logar.

»Jaz bi temu težko ušla, saj je tudi brat treniral nordijsko kombinacijo, a za resnejšo kariero, ki je sledila pozneje, sem morala oditi na Gorenjsko, sicer bi obstala na mestu. Bila sem celo članica prvega skakalnega razreda v kranjski gimnaziji, ki ima odtlej redno poseben oddelek za smučarske skakalce, tam sem imela dobre razmere za treninge in napredek,« priznava temnolaska, vesela, da imajo v Planici te dni urejen trenažni center, ki bo njihov doma do nadaljevanja svetovnega pokala sredi januarja. Posebnih potreb po tujini zdaj niti ne čuti, včasih je dobro le nekoliko zamenjati skakalnico, pravi, saj ima vsaka svoje značilnosti. Ne pusti se zapeljati razmišljanju o tem, da se v enomesčenem premoru, ki je pred njimi, marsikaj lahko spremeni, tudi zanjo, potem ko je v sezono skočila z drugim mestom v Lillehammerju in dodala še četrto v Nižjem Tagilu. »Če bi se živcirala, ne bi ničesar spremenila, moram se predvsem ukvarjati s tem, da treniram in se ženem naprej, ne pa z obžalovanji in vprašanji, kaj bi bilo, če bi bilo,« pravi, da v svetovni eliti le Sara Takanaši po kakovosti resnično odskakuje od drugih, medtem ko je preostanek elite močno izenačen. »Slovenke kar držimo korak z največjimi nacijami, tudi po razmerah za delo, zato se lahko veselim prihodnosti. Do SP 2017 in OI 2018 bi namreč rada vztrajala na skakalnicah. Tudi v tej sezoni se vse razpleta po mojih željah, čeprav takšnega začetka morda res nisem pričakovala,« se odločno ozira v prihodnost.