Čeprav mu ni šlo, mu je Kranjska Gora všeč

Kranjska Gora – Med tistimi, ki so na letošnji pokal Vitranc posebej prišli pod svetlobo vidnih žarometov, je tudi olimpijski slalomski prvak Andre Myhrer. Šved je za Delo spregovoril o slavju v Pjongčangu in nato doma, legendarnemu rojaku Ingemarju Stenmarku, družini in pričakovanju svetovnega prvenstva, ki bo naslednjo zimo v njegovi domovini.

Prišli ste v Slovenijo s popotnico zlate olimpijske kolajne, obenem pa s ciljem uspešne končnice sezone. Kako se ozirate na dosedanji del zime?

Resda mi v Kranjski Gori tokrat ni šlo po načrtih, a večinoma je bilo moje smučanje v tej zimi na visoki ravni, zato moram ostati zadovoljen. Ko pa sanje postanejo resničnost, kar razkriva zadnja zlata olimpijska kolajna za zmago v slalomu, je seveda moje navdušenje povsem razumljivo. Delal sem trdo za ta podvig, a dobre stvari se preprosto zgodijo, ko vložiš veliko dela in energije. Trenutek zmagoslavja iz Pjongčanga ostaja zame nepozaben.

Prav poseben in že kar nenavaden je bil ob odstopih Marcela Hirscherja in Henrika Kristoffersena ta korejski slalom.

Pravzaprav še nisem niti dojel vseh razsežnosti uspeha, a če bi se ozrl zgolj k tekmovanju na tisti četrtek v Pjongčangu, si bom seveda vedno ohranil v spominu, da tega prizorišča ne kaže primerjati z večino tistih stalnih, kjer tekmujemo med sezono. Proga ni bila kaj prida strma, a zato še zdaleč ne preprosta. Sneg je bil povsem drugačen, kot smo ga vajeni, prav agresiven, in ko so se še dan pred tekmo spremenile vremenske razmere, je to zahtevalo posebno pripravo.

Tudi po psihični plati je bila ta tekma za vas kot tudi tekmece prav težka, kajne?

Bilo je težko, o tem ni dvoma, a obenem sem občutil priložnost, si jasno začrtal cilj. Dobro se mi je razpletlo že na prvi progi (takrat je bil Myhrer 2. za Kristoffersenom, o. p.), imel sem dobre občutke, danes se lahko zadovoljno oziram k tej tekmi.

Kaj pa se je nato dva dni pozneje zgodilo na ekipni preizkušnji, kjer pa z rojaki niste uresničili cilja uvrstitve na stopničke?

Pričakoval sem več, tega ne bom skrival, spogledovali smo se tudi z zmago, na koncu pa smo ostali brez uvrstitve na oder. Če si na zadnjih petih svetovnih prvenstvih petkrat na stopničkah ekipne tekme, kot smo bili mi, se zdaj seveda ne moreš izgoniti razočaranju. Želel sem si Korejo zapustiti tudi z ekipno kolajno.

Vendar pa niste skrivali veselja ob zlati slalomski kolajni – kako je bilo glede slavja?

Res me je po olimpijski zmagi čakal zelo naporen in živahen dan. Pogovori z novinarji so si sledili po tekočem traku, letal sem od ene TV postaje do druge, radijski reporterji so imeli veliko dela z mano, zlasti s poročevalci iz domovine sem bil domala ves dan. Tudi protidopinška kontrola je trajala dolgo, vesel pa sem bil tudi zelo lepega sprejema v Švedski hiši.

So vas razvajali v omenjeni Švedski hiši, da ste malo odmislil azijske specialitete, o katerih je Marcel Hirscher dejal, da so okusne, a da jih je že dovolj?

Ha, vedno je tako, ko si dolgo v enem kraju na tujem, si želiš malo domačega okusa. Drži, res so lepo skrbeli za nas v Švedski hiši, tam sem si privoščil priljubljene jedi iz domovine. Tudi v Avstrijsko hišo sem rad vstopil, si v olimpijski vasi za spremembo kdaj privoščil tudi pico ali hamburger. Skratka, preživel sem …

Kaj pa sprejem nato v domačem kraju?

Nepozaben. Res, to kar so mi domači, prijatelji in drugi sokrajani pripravili v mojem Bergsjöju, mestecu 20 km proč od vzhodne švedske obale, je bilo prav imenitno. Sledili so si zame zelo čustveni slovesni govori, moja stran na facebooku se je skoraj sesula od številnih čestitk, res, prav lepo je bilo vse skupaj.

Pa je bila že priložnost tudi za skupno slavje vseh uspešnih švedskih olimpijcev?

Zdaj imamo še vsi toliko obveznosti, da bo čas za naše skupno slavje seveda napočil po koncu zimske sezone. Takrat bom seveda z veseljem vzel svojo električno kitaro in užival na odru …

O kitari ste govorili tudi na novinarski konferenci po slalomski zmagi v Pjongčangu, koliko časa ji ob vseh svojih smučarskih obveznostih lahko sploh namenjate?

Odkar imam dva otroka, sem s kitaro precej bolj redko kot nekoč. A v igranju vedno uživam in le upam, da se bom še dolgo zabaval s strunami.

Ohranjate to prepoznavno nordijsko tradicijo hard rocka in heavy metala?

Res slovimo po tem, a sam ne sodim v ta razred. Precej bližja sta mi s kitaro rock 'n' roll in klasični blues.

Kako blizu pa vam je ta podkorenska proga?

Uf, ko se takole ozrem navzgor, vedno znova pomislim – to je zahteven hrib. V drugem nedeljskem slalomskem nastopu sem si privoščil hudo napako, pri priči sem bil kaznovan. A to ne odtehta moje naklonjenosti do Kranjske Gore, v zadnjih dneh pa še sploh, saj je veliko snega, zato občutim pravo zimsko ozračje.

Tudi vaš sloviti rojak Ingemar Stenmark je vedno rad tekmoval na pokalu Vitranc …

Vem, poslušal sem veliko o njem, tudi ko pridem v Kranjsko Goro, pogosto slišim, kako so ga tu spoštovali in navijali zanj. On je kot posebna inštitucija na Švedskem, res mu pripada izjemno poglavje v naši smučarski zgodovini.

Kako sicer zdaj ocenjujete priljubljenost alpskega smučanja v vaši domovini?

Zares veliki športni panogi na Švedskem ostajata smučarski tek in hokej na ledu. Toda ko takole pomislim, je na alpskih smučeh veliko otrok, prav veseli me, da je tako. Zagotovo pa bo naslednje leto s svetovnim prvenstvom pri nas še bolj približalo smučarske veščine najmlajšim.

Osrednje tekmovanje poolimpijske zime, torej svetovno prvenstvo v Åreju, je tudi za vas verjetno poseben motiv?

Že zdaj se zelo veselim prvenstva, dogodek bo izjemno pomemben za imidž smučanja pri nas, našo zvezo, pokrovitelje. Sam bi najprej rad pospravil pod streho to sezono, se kar najbolj enakovredno boril z Marcelom Hirscherjem in Henrikom Kristoffersenom, potem bom razmišljal o SP.

Kako pa pri svojih 35 letih razmišljate o nadaljevanju smučarske poti?

Svetovno prvenstvo v domovini je zame izjemen cilj, dotlej bi res rad smučal na visoki ravni. Kako bo naprej, pa zaenkrat le ugibam. Dobro se počutim, v veselje mi je tekmovati, upam, da bo tako vsaj še nekaj časa.

A najprej si boste kot olimpijski prvak privoščili lepe počitnice.

In prvič z otrokoma na snegu! Hčerka je zdaj stara pet let, sin dve, družinsko se bomo v velikonočnih praznikih odpravili na smučanje. Uživali bomo v švedski naravi, se že veselim. No, najprej pa moram uspešno končati tekmovalno sezono.