Črni biser belega športa

Philip Boit. Ime, ki ne izdaja ničesar. Smučarski tekač, udeleženec treh olimpijskih iger. Ni izstopal po hitrosti, ne po tehniki, ne po vzdržljivosti, ne po eksplozivnosti. Izstopal je izključno po barvi kože. Temnopolti Kenijec, ki danes našteje 45 let, je bil v Naganu 1998 zadnji, v Salt Lake Cityju 2002 in Torinu 2006 pa je prehitel po pet tekmecev. Danes ni več glavni kenijski zimski zvezdnik. To je postala Sabrina Simader.

Vselej nasmejano dekle je alpska smučarka in šteje rosnih 18 pomladi. Od Boita jo loči droben, a pomemben detajl: Philip je bil v smučini popoln eksot, Sabrina ni. Je ambiciozna, samozavestna, drzna. Pred dobrim mesecem je pod Pohorjem postavila nov mejnik v karieri, ki šele zori – prvič je nastopila v elitni druščini na veleslalomu za svetovni pokal, vendar je bila na prvi progi krepko prepočasna. Za vodilno je zaostala debelih osem sekund, za predzadnjo sekundo in pol.

Povsem pri repu uvrščenih je bila tudi pred dnevi na superveleslalomu na SP v St. Moritzu. Zamuda za zmagovalko: 8,68 sekunde. Toda če ji rečete eksotinja, bog ne daj kenijska Vanessa Mae, se ji naježi koža. »Odraščala sem v gorah,« vas bo v hipu popravila. Točneje: v avstrijskih gorah. Še točneje: v St. Johannu pri Wimbergu. Tja se je pri treh letih preselila z materjo Sarah, ki je skočila pred oltar z Avstrijcem Josefom Simaderjem, odličnim smučarjem in lastnikom manjše sedežnice v Hansbergu.

Deset let je bila stara, ko so jo poslali v smučarsko šolo v Schladming. Ni ji bilo všeč, zmrzovala je, pogosto jokala, toda obrestovalo se je, tri leta pozneje je postala štajerska prvakinja v treh disciplinah, očim Josef (leta 2012 je umrl za posledicami srčnega infarkta) je prijateljem za šankom zaupno namignil, da bi utegnila biti Sabrina prva kenijska smučarka na olimpijskih igrah. Varovanka trenerja Christiana Reifa, očetovega dolgoletnega prijatelja, miri evforijo: »Le počasi, želim napredovati korak za korakom in postopoma zmanjševati razliko do najboljših.«

Ne slepi se: že na prvi pogled je drugačna od drugih in zato pritegne veliko pozornost javnosti, simpatije do nje pa gojijo tudi nekateri vrhunski smučarji, denimo predlanski superveleslalomski svetovni prvak Hannes Reichelt. »Zelo je zabavna in res jo je lepo videti na tekmovalnih strminah,« se je namuznil Avstrijec, ki je med vrnitvijo po poškodbi na Reiteralmu treniral s Simadrovo, ki blesti tudi z brezhibno nemščino z rahlim avstrijskim naglasom. Mimogrede: mlada poliglotka se brez težav sporazumeva tudi v angleščini, italijanščini, svahiliju in kikujščini. Da veste, če jo srečate.

S pokojnim očimom se strinja: bo prva kenijska smučarska olimpijka, a ne samo to – verjame, da bo nekoč tudi prva kenijska olimpijska zmagovalka v zimskih športih. Verjetno v hitrih disciplinah, saj obožuje hitrost. Resda pa v domovini niti ni tako priljubljena kot v Avstriji: »Tu in tam me pokliče kakšen kenijski novinar, toda tam alpsko smučanje seveda ne zanima nikogar. Kenijci niti ne vedo, kaj je sneg, zato težko razumejo, kaj počnem.« Ko je bila pred izbiro, ali nastopati pod kenijsko ali avstrijsko zastavo, dileme ni bilo – ostala bo zvesta domovini, čeprav od tamkajšnjih (športnih) oblasti ne bo prejela niti centa.

S tremi velikimi vzornicami, Lindsey Vonn, Anno Veith in Laro Gut, jo druži opremljevalec – Head. Ima svoj klub oboževalcev, dejavna je na družbenih omrežjih, v prostem času rada pleše, plava in igra golf, medtem ko ji deskanje na snegu – zanimivo – ne diši. »Obožujem tudi naravo v vseh razsežnostih, ki jih ponuja,« se namuzne in prizna, da se je v desetletju popolnoma spremenila. »Gorá nimam več rada zgolj pozimi, temveč tudi poleti, saj ti dajejo izjemen občutek svobode.« Pravijo ji črni biser belega športa, kar ji godi. »Katera ženska pa ne bi rada slišala, da ji rečejo 'biser',« se nasmehne Sabrina Wanjiku Simader. In odvihra novim izzivom naproti.