Dajte Jakovu zastavo!

Hrvat na odprtju olimpijskih iger – na očeh svetovne javnosti – nosi slovensko zastavo. Simbolni pomen te podobe bi bil v teh časih novih sosedskih razdvajanj neprecenljiv. In kdo bi bil za kaj takšnega bolj primeren kot Jakov Fak, izjemen športnik, ki navdušuje ne le z vrhunskimi rezultati, temveč tudi s tem, da zna govoriti v kleni »gorenjščini«, a obenem ni pozabil na svoje korenine iz Gorskega Kotarja.

Vodstvo Olimpijskega komiteja Slovenije je imelo morda v mislih tudi to plemenito potezo, ko se je odločalo o izboru zastavonoše. Mogoče le ni imelo poguma, da bi jo izpeljalo neposredno, z izvršno odločitvijo, ki ne bi dopuščala dvoma. Odločilo se je za trženjsko demokracijo, aktivacijo navijačev, iskanje klikov na medmrežju, kar se je izkazalo kot zelo oster dvorezni meč. Moč odločanja so omogočili »trolom«, tudi novinarskim, ki ne zamudijo priložnosti, da iz svojih omračenih umov v svet širijo temo.

Jakova, ki je sodeč po dosežkih v svetovnem pokalu to zimo eden največjih slovenskih adutov za olimpijsko kolajno, bi lahko z izborom postavili na piedestal, izpostavili pa so ga prepihu, iz katerega se je (pre)hitro umaknil. Zmago je brez boja prepustil sovražni manjšini, ki – vsaj tako upamo – ne predstavlja pravega odziva slovenske javnosti in ji je uspelo le omadeževati častno nalogo zastavonoše. Nadaljevanje akcije izbora je od tu naprej le kompromis brez pravih zmagovalcev. Vesna Fabjan ali Mitja Robar bosta veliko čast, ki peščico športnikov doleti le enkrat, bržčas opravila z grenkim priokusom. Kaj storiti? Ali naj se Fak vrne v tekmo, ki jo bo gotovo dobil, ali pa naj pri OKS svoje odgovornosti ne prelagajo na druge.