Dal si je zadnjo priložnost in se odločil za »My Way«

Ljubljana – Čeprav je izpustil dve postaji svetovnega pokala, uvodno, ker ga glavni trener Goran Janus ni uvrstil v ekipo, in Zakopane, ker je potreboval krajši tekmovalni oddih, je Jernej Damjan še vedno najvišje uvrščeni slovenski skakalec v skupnem seštevku svetovnega pokala. Potem ko je sezono začel kot član reprezentance B, bo na olimpijskih igrah med glavnimi slovenskimi aduti. To bodo njegove četrte in najverjetneje tudi zadnje igre. 

Glede na to, da ste sezono začeli v reprezentanci B, v kolikšni meri je nastop na OI za vas nepričakovan?

V bistvu je bil Soči bolj nepričakovan, tedaj me tudi dolgo ni bilo zraven, a sem se na koncu vseeno uvrstil v reprezentanco. Če ne grem na tekmo, še ne pomeni, da slabo skačem. Pred to sezono sem vedel, da dobro skačem, samo čakal sem na priložnost.

A lahko bi jo dočakali kasneje, kot ste jo, torej že na drugi tekmi, in bi se lahko drugače razpletlo.

Lahko bi bilo marsikaj drugače, se strinjam, a sem velikokrat še precej bolj do zadnjega trepetal, ali grem ali ne na OI.

Kdaj ste začeli razmišljati o OI, nekateri so pač že v pripravljalnem obdobju?

Olimpijske igre so takšna stvar, da če ne skačeš zelo dobro, če nimaš možnosti za kolajno, potem je prvi nastop čast, četrtič pa se mi, iskreno povedano, sploh ne bi dalo iti, če ne bi imel možnosti za vrhunski rezultat. To vsekakor je veliko tekmovanje, ampak če se ne vrneš s kolajno, nimaš kaj veliko od tega, razen da 14 dni gledaš v zrak.

Da, prav med OI boste imeli najbolj razrahljan spored v celotni sezoni.

Dolgčas bo »za znoret«. Na igrah ni prav veliko za početi. Morda si bom ogledal kakšno tekmovanje, a da bi prav dolgo stal na mrazu, mi ravno ne diši. Iskreno povedano, sem tako ali tako veliko bolj človek za spremljanje športa prek televizije kot pa v živo. TV pa na OI ni, saj so sobe špartanske, je le na javnih mestih, a tam ponavadi ni dobrega kavča, da bi se lahko razkomotil.

Kako si potem kratite čas?

S knjigami, filmi, malo se tudi podružimo, a tu nastane težava, ker imamo vsak svoj urnik, malo je skupnega prostega časa. Res je precejšen dolgčas, kaj naj rečem, izoliran si, če hočeš kam, moraš čez nešteto kontrol, zato te pogosto že to odvrne od namere. Ni vse tako rožnato, kot se sliši navzven.

Omenili ste, da so bile igre v Sočiju najbolj presenetljive, pa vendar ste tam z 9. mestom na srednji skakalnici dosegli svoj najboljši posamični rezultat, medtem ko ste bili ekipno peti.

Rezultati so bili res lepi, sam se tega zavedam, javnost pa to kar hitro pozabi. Smo pa imeli okoli vratu še pred začetkom iger obešeno ekipno zlato kolajno, ker smo zmagali na zadnjih dveh preizkušnjah pred igrami. Potem pa se je Robiju pripetila smola … Kolajna se lahko zgodi, da bi meril nanjo, pa v skokih nikakor ne moreš.

Se Sočija torej bolj spominjate po ekipnem razočaranju?

Ne, to je tisti pri vtis Sočija. Sicer pa igre niso bile nič drugačne kot druge, veliko je bilo prostega časa, veliko preganjanja dolgčasa, razdalje so bile ogromne, tu v Pjongčangu bo vsaj vse bolj zgoščeno.

Kako gledate na sezono, v kateri ste pokazali veliko stanovitnosti, ni bilo hudih odstopanj, če odmislimo Engelberg?

Tak konec tedna, kot je bil Engelberg, pride, a to je šlo hitro v pozabo. Lahko, da ti ne ustreza skakalnica, lahko si utrujen, nekaj pač je. To moraš pričakovati in upati, da je takšnih vikendov čim manj, iskreno pa upam, da ga ne bo na OI.

Čemu pripisujete svojo preobrazbo, vse kaže na vašo najboljšo sezono?

Največ svoji glavi. Sem samotar, delam s svojo glavo, rad imam svoj mir. To ne pomeni, da ne delam istega kot vsi ostali, a tedaj ko meni ustreza, morda le nekoliko drugače, tako kot se meni zdi prav. Doslej sem vedno poslušal ljudi okoli sebe in dodajal različne stvari po njihovih nasvetih, ker so oni verjeli, da je tako prav. Zdaj pa sem si rekel, da bom naredil točno tako, kot si sam mislim, da je prav. Če bi se na koncu izkazalo, da je bila to moja zadnja sezona, bi si pač rekel, da sem ga povsem sam polomil, bilo je, kakor je bilo. Brez obžalovanj. Na koncu pa se je izkazalo, da sem očitno imel prav, da moram sebe poslušati in delati, kar sam čutim, in so se stvari res super odvijale. Toda ta formula je tokrat delovala, ni pa nujno, da bo prihodnjo sezono tudi.

Občutite posebno zadovoljstvo, ker ste se odločili za »My Way« in je delovalo?

Ne, ne, sploh ne. »My Way« ni bil z namenom, da bi komu dokazal, da imam jaz prav. »My Way« sem hotel samo zato, ker sem delal vse sezone doslej 50 odstotkov stvari po svoji glavi in 50 odstotkov po drugih. Na koncu pa sem si vedno rekel, zakaj sem poslušal nekoga, zakaj sem naredil tako, kot je nekdo rekel. Pričakoval sem, da bi bila lahko to moja zadnja sezona, če se ne bi vse odvilo, kakor se je, če se ne bi uvrstil na OI, če ne bi skakal v svetovnem pokalu. V tem primeru bi končal tekmovalno kariero. In sem si pač želel dati še eno priložnost, da naredim tako, kot si sam mislim, da je prav. Zadovoljstvo mi vse skupaj prinaša s tega vidika, da mi bo še lažje zaupati sebi. Seveda pa je bila tu pomembna tudi podpora trenerja Igorja Medveda, da mi je to omogočil. Skoki so vendarle individualna panoga in ne škodujem nikomur, če delam tako, kot meni ustreza. Samo sebi bi lahko in zato sem to stvar tako vzel: pustite mi delati, kot si želim, če bom zanič, me ne boste vzeli na tekme, in je to to.

Ko ste zmagali v Ruki je bil vaš velik adut neobremenjenost. Je po vsem tem času še vedno?

Vse sem delal za to, da bo tako ostalo. Vsekakor lahko to traja tako rekoč v nedogled. Odvisno, kako si nastaviš glavo, če verjameš, če stvari delujejo, če si vsak vikend dokazuješ, zakaj potem ne bi tako ostalo.

Na lanski generalki v Pjongčangu vrhunskih rezultatov niste dosegli, saj ste bili 23. in 24. Je to lahko pokazatelj, kakšni sta se vam zdeli skakalnici?

Težko je reči, kakšni sta skakalnici, videti sta bili lepo, a tekmi sta bili ekstremno vetrovni, grozljivo je pihalo. Upam, da tokrat ne bo tako, ker bo potem zmagal tisti, ki bo imel največ sreče, ne tisti, ki bo najbolje skočil. Prva želja je torej, da bi bile lepe tekme, brez vetrovnih preglavic. Ni namreč težava, če se ena tekma svetovnega pokala razplete v takšnih razmerah, da bi se najpomembnejša v štirih letih, ne, to pa mi res ne bi bilo všeč. Na skakalnicah lani tako sploh nisem dobil pravega občutka.

S čim boste zadovoljni v Pjongčangu, pravite, da se kolajna zgodi, si drznete razmišljati o njej?

Po pravici povedano, bom na OI iskal način, kako bi se čim bolj luštno imel, da bi premagal ta dolgčas. Karkoli počneš, imej se dobro, pravim vedno. Upam, da bo tako na OI. Vem, da se kolajna lahko zgodi, da sem sposoben skočiti na vrh, da lahko posežem po kolajni, če se res veliko stvari postavi na svoje mesto. Skakalnica ti mora odgovarjati, okolje prav tako, rad se dobro počutim tam, kamor grem, srečo moraš imeti, upam, da smo izbrali pravo opremo … Na začetku svetovnega pokala lahko rečem, da lahko skočim na stopničke, in se potem enkrat v sezoni to res zgodi. Na OI pa je tako malo priložnosti, dve tekmi na različnih skakalnicah – lahko se zgodi, ni pa nujno. Skušal bom narediti vse, da se bo.

A glavni trener Goran Janus je že pred začetkom sezone izpostavil, da bo kolajna cilj, ekipna se zdi najbolj realna.

Cilji so eno, realnost je drugo. Ekipna tekma je le ena, vem, da je kolajna mogoča, tako kot je to veljalo pred svetovnim prvenstvom v poletih v Oberstdorfu, ne želim pa se s tem obremenjevati, o tem razmišljati.

Lahko pričakujemo v ospredju kakšne nove obraze?

Glede na sezono velikega presenečenja ne bo. Tudi doslej ga ponavadi ni bilo, tisti, ki so bili spredaj, so tam tudi ostali. Ne vidim nikogar, ki bi lahko na hitro se prebil na vrh.

Bodo to vaše zadnje igre?

Nikoli ne reci nikoli, pravijo. Načrtoval sem, da bi bile lahko zadnje, igre, a po tako uspešni sezoni gotovo ne bom končal kariere. Če mi bo telo služilo, zakaj ne bi nastopil še na enih. Če pa pogledam realno, potem so zadnje, da. Mladi so močni, vedno težje je zraven priti, ne gre za to, da ne bi mogel več skakati.