Damjan ima odprt še en račun – s SP v Oberstdorfu

Ljubljana – Jernej Damjan je s 4. mestom na sobotni preizkušnji v areni Vogtland, zadnji za letošnjo veliko nagrado FIS, le še potrdil skupno zmago v tem tekmovanju in tako postal prvi slovenski smučarski skakalec s poletno krono. Že dan po vrnitvi iz Klingenthala, kjer je zaostal le za Nemcem Freitagom, Čehom Koudelko in Norvežanom Velto, je 31-letni Ljubljančan že koval načrte za zimo in svetovni pokal 2014/15.

Kaj vam osebno pomeni ta lovorika oziroma kam bi jo umestili med svojimi dosedanjimi uspehi?

To je zelo težko reči, saj ima vsak dosežek svojo zgodbo. Mi pa ta skupna zmaga pomeni zelo veliko, toliko več zaradi dogodkov pred letom dni, ko se mi je lovorika na zadnji tekmi nesrečno izmuznila iz rok.

Da ste od slovenskih skakalcev prvi, ki je osvojil skupno zmago v veliki nagradi FIS, ima verjetno tudi svojo težo, kajne?

Seveda! Tega mi nihče ne more vzeti. Čeprav lovorika ne prinese ničesar v materialnem smislu, pa me bo vedno spominjala na to nepozabno poletje. Za nameček je dokaz, da sem dobro delal.

Na sklepnem dejanju ste zasedli 4. mesto, potem ko ste v finalu »preskočili« pet tekmecev.

Prvi skok je bil soliden, drugi pa zelo dober, tako da sem izjemno vesel. Tudi zato, ker sem (si) dokazal, da sem lahko v ospredju, četudi so na štartu vsi najboljši. Tako je bilo tudi v Einsiedelnu, kjer sem bil šesti, kar je vsekakor dobro za samozavest.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da poletna sezona v smučarskih skokih ni pomembna?

Zanimivo pri tem je, da vsako leto pred začetkom velike nagrade FIS poslušam, da so tisti, ki so dobri poleti, nato uspešni tudi pozimi. Bolj ko se bliža konec poletja, pa začnejo isti ljudje govoriti, da ta del sezone ni pomemben. Kakor koli že; zame so poletni uspehi dokaz, da sem na pravi poti in da lahko nadaljujem z enakim načinom dela.

Svetovni pokal 2014/15 se bo 21. novembra začel v Klingenthalu, torej tam, kjer se je v soboto iztekla velika nagrada FIS. Kako nameravate v tem poldrugem mesecu ohraniti vrhunsko formo?

Glede na to, da se ves čas učimo, s klubskim trenerjem Simonom Podreberškom ne bova ponovila napake, ki sva jo storila lani. Takrat sva v želji, da bi zimo pričakal čim bolje pripravljen, pretiravala z napornimi treningi, tako da sem še sedem dni pred uvodno postajo vadil s polno paro, zaradi česar sem imel v Klingenthalu »zakisane mišice«. Zavoljo tega sem imel posledično slabši štart v sezono, ki me je potem v podzavesti spremljal še kar nekaj časa. V želji, da bi se uvrstil v slovensko ekipo za olimpijske igre v Sočiju, sem začel loviti rezultat in ga želel izsiliti, kar je vse skupaj še poslabšalo. Ko sem se zatem umaknil in po vrnitvi osvojil prve točke, sem se vendarle sprostil in nato se mi je odprlo.

Kakšne cilje si boste po takšnem poletju zastavili za zimo?

Želim biti čim bolj stanoviten in se redno uvrščati med dobitnike točk. Ob tem si bom prizadeval izboljšati dosežke iz prejšnje sezone, ki sem jo v skupnem seštevku za svetovni pokal končal na 13. mestu.

Zdi se, da ste z menjavo smuči (od Fischerja k Sport 2000) dobili dodaten zagon. Zakaj ste se sploh odločili za ta korak?

Zato, ker pri Fischerju nisem bil več zadovoljen s servisom in tudi ne z odnosom, ki sem ga bil deležen. Za nameček sem želel poskusiti nekaj novega. Pri Sport 2000, pri katerem je glavni serviser nekdanji reprezentančni kolega Primož Pikl, pa so zgodbo zapeljali v pravo smer in zdaj vedno več fantov želi skakati z njihovimi smučmi, tako da morajo že delati selekcijo.

Tudi glavni trener Goran Janus je spoznal, da se v športu na koncu vse povrne. Ali imate sami še kakšne odprte račune oziroma kaj menite, da se vam mora še povrniti?

Povrniti se mi mora še svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2005 v Oberstdorfu, kjer sem bil po uvodni seriji tekme na srednji skakalnice še tretji, nakar sem v finalu zdrsnil na šesto mesto. Da bi si takrat zaslužil kolajno, sem potem na isti napravi dokazal na ekipni preizkušnji, na kateri sem imel med vsemi najboljši dosežek. Pa še kakšen izziv bi se našel.

Za vami je sanjsko poletje. Odprli ste ga z rojstvom hčerkice Niki in sklenili s skupno zmago v veliki nagradi FIS.

Zame je bilo to eno od najbolj delovnih in najlepših poletij doslej, v katerem se mi je na koncu poplačal ves vloženi trud. Lepo je dokazati, da je kljub otroku mogoče trdo delati, pri čemer gre seveda velika zahvala ženi Tayi, da je prevzela skrb nad nočnimi »izmenami« in sem lahko sam normalno treniral.