Fak mora preskočiti tudi visoko psihološko oviro

Planica, Pokljuka – Končno! Tako so si rekli v taboru slovenske biatlonske reprezentance, ko so odgrnili zavese svojega bivališča na Pokljuki in prvič v tej jeseni videli zasneženo prizorišče decembrske preizkušnje svetovnega pokala. A že čez nekaj dni se bodo, vključno z ozdravelim Jakovom Fakom, preselili v Skandinavijo.

Povsem razumljivo je, da se je med privržence slovenskih biatloncev naselil preplah, ko je vodilni reprezentančni adut prekinil priprave. Dobre tri tedne je bil na »bolniški«, težave z želodcem so bile prav zoprne, spomin je pri priči uhajal k prav nesrečni zadnji sezoni, ko so se mu zdravstvene težave vrstile kot po tekočem traku, zato je tudi nekaj preizkušenj moral izpustiti. Najbolje se je odrezal na svetovnem prvenstvu v Oslu, kjer je s posameznimi nastopi za 5., 6. in 7. mesto po vseh težavah prav navdušil stroko, a sam si je tako na Norveškem kot tudi na prejšnjih postajah po srednji Evropi obetal več. Nenazadnje je dvakratni svetovni prvak, ni ga bilo prvenstva, na katerem je nastopil kot slovenski reprezentant, da se ne bi domov vračal vsaj z eno kolajno.

»Zdaj sploh ne bi več razmišljal niti o prejšnji sezoni niti o teh zadnjih težavah. Vrnil sem se k začrtanemu treningu in če bo šlo tako naprej, bom pripravljen pričakal tekmovalni štart sezone,« je poudaril, ko je zapuščal Planico. V dolini slovitih skakalnic je namreč podobno kot drugi člani slovenske izbrane vrste vadil v novem predoru, prvem doslej za smučarski tek pri nas. Resda je krajši od podobnih na Finskem ali v Nemčiji, biatlonci pogrešajo tudi manjše strelišče, vseeno pa so veseli, da lahko vadijo pod streho tudi takrat, ko v pokljuškem baznem taboru še ni snežink. »Seveda ta predor ne more predstavljati popolnega nadomestila za pravo zimsko vadbo in četudi je v njem nizka temperatura, nekaj stopinj pod ničlo, je trening lepši kot denimo v dežju in blatu po Pokljuki,« je omenil vodilni slovenski biatlonec. Očitno pa pri njem ni šlo le za zdravstvene zaplete telesnega značaja, tudi psihično je bil v prejšnji sezoni dodobra izčrpan, zadnja bolezen mu je spet nagajala v načrtu, po katerem bi se rad kar najhitreje vrnil med najboljše na svetu in začel uresničevati željo, o kateri je tudi že javno spregovoril – da bi dosegel raven Martina Fourcada, prvega biatlonskega asa zadnjih let, in se z njim »udaril« za veliki kristalni globus.

»Že na navadnega smrtnika stres slabo vpliva, ko pa je ta povezan že z izjemnimi telesnimi napori vrhunskega športnika, so posledice lahko še hujše,« pravi Tomaš Kos, glavni trener slovenskih biatloncev, s katerimi se bo jutri predstavil na novinarski konferenci pred novo sezono in bližnjim odhodom na Švedsko. Tokrat pri reprezentanci niso izbirali posebnega kraja na evropskem severu za sklepno vadbo pred začetkom sezone svetovnega pokala, temveč bodo uvod pričakali kar na prizorišču premiere v Östersundu. A trenerju je obenem žal, da bo reprezentanca v primerjavi z večino resnejših ekip pripotovala na sever kakšen teden ali dva pozneje. Zdaj je resda Pokljuko pokrila prva snežna odeja, a ta še ne ustreza zahtevam resnega treninga slabe tri tedne pred prvo tekmo.