Fant iz Kovorja šokiral skakalni svet

S soncem obsijano prostrano areno nemške letalnice v Oberstdorfu je po neverjetno dolgem poletu Jugoslovana Jožeta Šlibarja najprej preplavilo navdušenje, nato pa je v njej zavladala skoraj gluha tišina, ki jo je polnilo napeto pričakovanje uradno izmerjene daljave. V petek, 24. februarja 1961, ob 13.41, je napovedovalec, sloviti nemški športni novinar in TV reporter Bruno Moravetz (1921-2013), – najprej v slovenščini – razglasil: »Sto enainštirideset metrov! Svetovni rekord, Jože Šlibar, Jugoslavija!«

Svet je obletela senzacionalna novica, ki je šokirala skakalni svet in močno odmevala v svetovni športni javnosti. Res je, da tedaj Jože Šlibar (rojen 18. 3. 1934) za poznavalce le ni bil več popoln anonimus kot še dve leti poprej, ko je prvič dobil priložnost, da se je na poletih na Kulmu (19.-22. 3. 1959) pomeril v vrhunski konkurenci najboljših skakalcev na svetu (11. mesto in osebni rekord 113 m).

Povrhu je Jože zbrano elito že prejšnjo zimo 1959/60 presenetil z izjemno dolgimi skoki in 3. mestom na novoletni tekmi turneje štirih skakalnic v Ga-Pa. Zelo dobro se je odrezal še v Innsbrucku (12.) in Bischofshofnu (9.). Vseeno pa kljub izpolnjeni olimpijski normi s kolegi Božem Jemcem (6. v Ga-Pa), Jožetom Langusom, Marjanom Pečarjem in Mirom Omanom ni bil nagrajen z nastopom na ZOI v Squau Valleyju (ZDA). Ta zgodovinski udarec je slovenski skakalni šport vnovič potisnil na svetovno obrobje, da si od njega dolgo ni opomogel. A medtem je konkurenca napredovala s silnimi koraki.

Jože je nase za nameček opozoril že prejšnji, prvi dan poletov v Oberstdorfu, ko je s poletoma na 129 in 131 m postavil dva zavidljiva državna rekorda. Vodji naše odprave v Oberstdorfu, zmeraj zgovornemu dr. Tonetu Dečmanu, pa ni ušlo, da je obakrat odskočil malce prepozno. Zato ga je začel že kar naglas prištevati med kandidate za nov rekordni polet, na katerega so v bavarskem zimskošportnem središču čakali že deset let.

In ni se zmotil! Ko je Jože naslednji dan s štartno številko 32 natančno ujel odskok, je do skrajnega tveganja izkoristil ugodne razmere in se ni dal zmesti, ko so za njem ostajale oznake za 110, 120 in 130 m … Vztrajal je v maksimalnem predklonu nad smučmi in s skoraj iztegnjenim telesom vse do zadnjega vlekel polet. Nato je doskočil v globok, a zanesljiv telemark! Prek 140 m!? Vsaj zdelo se mu je tako in napeto je čakal potrditev.

Nov svetovni rekord! Podvig Finca Tauna Luira (1932-1955) izpred desetih let (139 m, 1951) je v hipu postal zgodovina, Jožetov dosežek pa nagrada za vse njegove dolgoletne napore. Kot skakalni zamudnik jih je nizal, ko je taval po poteh in brezpotjih malih korakov, prvih uspehov in številnih razočaranj, bolj ali manj prepuščen le silni volji in instinktu, da bi nekoč z vztrajnostjo le utegnil požeti trenutke slave, kakor Janez Polda (1924-1964), veliki vzornik Jožetovega in še več poznejših slovenskih skakalnih rodov.

Na povabilo Jožetovega profesorja športne vzgoje in športnega zanesenjaka Mihe Potočnika je tedanji slovenski športni idol in planiški junak Polda spomladi 1948 obiskal mlade na nižji gimnaziji v Tržiču. Komaj 14-letnega Jožeta, kmečkega fantiča iz bližnjega Kovorja, je tako navdušil s svojimi pripovedmi in prikazi, da je dokončno sklenil postati skakalec.

Sanj o tem ni več mogel odgnati ne iz glave ne iz srca, pa čeprav je pri Snarjevih v Kovorju veljalo samoumevno načelo, da je šport potrata časa in sta nekaj vredna le delo in šola. Zato sta prva para smuči končala v domači peči. Jože jih je izdelal sam, prve iz dog starega soda, druge iz obdelanih desk v dimenzijah smuči, ki jih je v sprednjem delu skuhal v kotlu za prašiče in zakrivil s pomočjo lestve. Stremena in vezi je napravil iz razrezanih pasov za konjsko vprego in si s tem zaslužil nekaj krepkih očetovih po zadnji plati.

Ko ga je Polda dokončno obsedel s skakanjem, je tretji par iz jesenovega lesa naročil pri kolarju. Za plačilo je razbil hranilnik, da se je dokopal do skromnih prihrankov. To je prineslo prvi napredek: ker so bile smuči kar nekaj vredne, mu jih doma niso več skurili, pač pa skrivali, če jih je po smučanju z okoliških robov in skokih – povečini s padcem – na mali 10-metrski snežni skakalnici pozabil materi ali očetu na očeh.

Prvi korak naprej je Jože v skokih napravil po tem, ko je v Kranju začel obiskovati višjo gimnazijo. Tam je spoznal v skokih že bolj izkušenega Matijo Franka. Oba sta bivala med tednom v internatu in sta skupaj trenirala. Povrhu je Jože skupaj s fanti iz Kovorja posnel profil 20-metrske skakalnice nasproti železniške postaje v Naklem. Doma so v bližnjem grabnu našli primeren teren, kjer so si zgradili svojo skakalnico, na kateri so januarja 1951 med zimskimi počitnicami že veselo skakali. Tedaj si je Jože nabavil tudi prve prave skakalne smuči, s katerimi je nastopal na vaških tekmah.

Takšnih v tistih časih pri nas ni manjkalo, če je le zapadlo dovolj snega. Smuči so mu doma še vedno skrivali, ker pa se brez njih ni hotel vrniti v internat, je nekoč, predno jih je le našel, zaradi tega zamudil vlak. Ni mu kazalo drugega, kot da si jih je nataknil in se z njimi po železniških tirih iz Križ pretolkel do Kranja …

Zaradi obilnih snežnih padavin in dvometrske snežne odeje so pozimi 1952 mladim podaljšali počitnice. Z Maticem Frankom sta lahko veselo vadila na skakalnici na Ilovki nedaleč od Brda pri Kranju. Vendar sta ugotovila, da v Kranju ni na voljo pravih možnosti, da bi v skokih kaj prida napredovala. Sklep: »Greva v Ljubljano!« Matija na srednjo gozdarsko šolo, Jože na gimnazijo za Bežigradom.

Spomladi 1953 se je Jože vpisal v SK Enotnost, kjer pa nad 19-letnim skakalcem skromnega tehničnega znanja niso bili prav nič navdušeni. Kaj šele, da bi bili pripravljeni vlagati vanj! Dali so mu le skakalne smuči, za vse drugo je moral poskrbeti sam. V študentski menzi na Miklošičevi je stregel študentom, postal je tudi študent miličnik … Le tako si je lahko plačeval nastope na tekmah po Sloveniji.

Prva lučka na koncu predora mu je zasvetila, ko je na prvenstvu ljubljanskih srednjih šol februarja 1954 v Guncljah zasedel 3. mesto. Počasi se je le premikalo, prvi preskok h kakovostnemu vrhu tedanjega slovenskega skakanja je doživel v sezoni 1957/58, ko se je na šestih tekmah – tudi z mednarodno udeležbo – že prebil v najboljšo deseterico. Pridobil je zaupanje funkcionarjev Enotnosti, ko so ga pred sezono 1958/59 le uvrstili v reprezentanco B.

Prvi velik mednarodni nastop na veliki skakalnici v Ponte di Legno v Italiji v začetku leta 1959 pa se mu je – po odličnih obetih med pripravami in na uradnem treningu – sfižil v veliko razočaranje. Na srečo je bil Kulm 1959 za Jožeta sijajen popravni izpit in napoved imenitnih, že prej opisanih izjemnih uspehov kariere z nepozabnim vrhuncem na poletih v Oberstdorfu 1961. Te polete je namreč kronal s sijajnim 6. mestom v skupni razvrstitvi, želeni svetovni rekord pa je pred tem izmaknil trojici najboljših na svetu – olimpijskemu zmagovalcu v Squau Valleyju, vzhodnemu Nemcu Helmutu Recknaglu, »bronastemu« Avstrijcu Ottu Leodolterju in velikemu zahodnonemškemu upu Wolfgangu Happleju.

Toda Jože je moral na vrhuncu kariere in po njem plačati še zajeten ceh za noro, domala brezupno 15-letno vztrajanje v smučarskih skokih. Po poroki spomladi 1961 je moral najprej odslužiti 18-mesečni vojaški rok. Slabo pripravljen na polete in povrhu še bolan – z gripo in angino – je zato marca 1963 na Bloudkovi velikanki v Planici končal športno pot. Kmalu za tem je diplomiral na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, smer gozdarstvo.

Smučarskim skokom je vseeno ostal zvest tudi pozneje. Kar tri desetletja (1969-1999) je dejavno sodeloval v tehničnem odboru OK Planica. Sodeloval je tudi v tehnični ekipi skakalnih tekmovanj na 14. ZOI 1984 v Sarajevu, kjer pa so ga z nikdar pojasnjenim nizkim udarcem degradirali kot starterja na odskočnem mostu. Jože je med drugim zaslužen tudi za izid knjig »Planica 1934-1999« in »Na krilih smučarskih letalcev« (2014), posvečeni 80-letnici prve mednarodne skakalne tekme v Planici leta 1934.