FIS še okleva, kako bi omejila elito s severa

Pri razmeroma dragi prireditvi so organizatorji zvezanih rok. FIS si lasti skoraj 90 odstotkov oglaševalskega prostora.

Objavljeno
23. december 2015 22.38
V dolini pod Poncami so uradno odprli sodoben Nordijski center Planica, 11. decembra 2015 [Planica,odtvoritev,Nordijski center Planica]
Tanja Volarič
Tanja Volarič
Kakšna bo prihodnost svetovnega pokala v teku na smučeh v Planici, bo(m)do odločali predvsem Slovenci, saj je Mednarodna smučarska zveza slovenski postaji načeloma namenila mesto v mednarodnem koledarju tudi v prihodnje, ko naj bi se smetana te panoge pri nas ustavila na vsake dve leti. Za trden položaj gre veliko zaslug tudi Urošu Ponikvarju, konstruktorju planiških prog in direktorju planiškega svetovnega pokala, ki pri FIS v izvršnem odboru sedi skupaj z Jeleno Välbe, Gabrielo Paruzzi in Vegardom Ulvangom.

Slovenija od minule jeseni premore tri prizorišča s certifikatom za svetovni pokal, ob Planici še Roglo in Pokljuko, ki pa se je tekači na smučeh načeloma izogibajo. »Za tekme na večjih razdaljah ni primerna, saj bi bila prevelika gneča v smučini,« pravi Ponikvar, ki pri FIS opravlja delo tehničnega delegata. Za zdaj je inšpektor FIS Planici sicer podelil zgolj certifikat za šprinterske preizkušnje, v prihodnjih mesecih pa bodo dokončali tudi kroge za daljše razdalje, tako da bo dolina pod Poncami v primeru uspešne kandidature za nordijsko SP lahko gostila vse preizkušnje prvenstva. »S tem bomo povsem zaokrožili tekaško zgodbo, četudi bom povsem zadovoljen šele čez eno leto, ko bom, upam, videl, da center obratuje in živi,« pravi Ponikvar. Januarja bo preizkus prestal tudi sistem podzemnih kabin za pripravo smuči, ki je razdelil tekaško javnost in bil tudi na udaru kritik, češ da je za to delo zaprt prostor pod zemljo povsem neprimeren, ker se med mazanjem sproščajo hlapi strupenih snovi različnih maž. Pa četudi imajo podobno zaprte prostore tudi v Estoniji, ki velja z Otepääjem za eno najbolj urejenih prizorišč.

Selitev tekaške karavane v Planico bi morala biti ljubša tudi FIS, saj je bližja drugim prizoriščem v srednji Evropi, od zadnje postaje minuli konec tedna v Dobbiacu je denimo oddaljena le dobrih 300 kilometrov oziroma polčetrto uro vožnje. Sliši se domala neverjetno, da pri mednarodni zvezi podrobno proučujejo tudi ta del, glede na to, da je med Kuusamom in Lillehammerjem, ki sta svetovni pokal gostila kot prvi in drugi v tej zimi, kar 1700 km. »Ko sem jih pri FIS seznanil z omenjenimi razdaljami, so mi dali vedeti, da tega ne gre metati v isti koš. Dejstvo je, da za različne regije obstajajo različni kriteriji. Mi moramo pokazati bistveno več, da nas ocenjujejo manj slabo napram drugim,« Ponikvar ne skriva, da svetovni tek obvladuje skandinavski lobi, še manj, da očitki Sloveniji ponekod tudi držijo. Denimo tisti o premajhnem številu gledalcev, tekaški svetovni pokal se v dveh nedavnih različicah na Rogli (2009 in 2011) ni mogel postaviti ob bok odmevnejši skakalni Planici ali smučarskim Zlati lisici in Vitrancu. Pa čeprav je bila tedaj na vrhuncu moči še Petra Majdič, magnet za občinstvo in sponzorje, zaradi katere je Slovenija po več kot dveh desetletjih sploh dobila nazaj tekmo za svetovni pokal.

Norvežanom še ne bodo zaprli pipice

Pri razmeroma dragi prireditvi so sicer prireditelji precej zvezanih rok, ko snubijo podjetja za denar. FIS si namreč lasti skoraj 90 odstotkov oglaševalskega prostora, štart je rezerviran za Audi, cilj za nemško podjetje Viessman, kar odgovorni zagovarjajo s potrebo po enotni celostni podobi prireditve. »Prej je bilo vse videti kot bazar, zdaj pa prireditelji lahko prodajo sponzorjem mesto na štartni številki in nekaj položajev na prizorišču,« razloži Ponikvar, zakaj imajo slovenski prireditelji vedno glavobol, ko sestavljajo finančno piramido. Nič čudnega, da svetovni tek ob takšnih zahtevah in stroških stagnira ter Norvežani, ki imajo izjemne proračune, bijejo osamljeno bitko za vrh. Ima izvršni odbor, ki sproža procese preoblikovanj panoge že desetletja, že v rokavu kakšnega aduta, s katerim bi spet dal zagon teku po Evropi? »Nazadnje je bilo na mizi kar nekaj dobrih predlogov, a na zadnjem sestanku, na katerem sem manjkal, so odločanje preložili na naslednje leto. Če bi šlo to skozi, bi Norvežani od FIS letno dobili okoli 100 tisoč evrov manj. Predvideno je bilo namreč, da prireditelji tekem stroške poti in namestitve pokrijejo le še 15 najboljšim in ne 30, kot je bilo doslej. Ta denar bi se deloma prelil v ekipe manjših držav, ki se težko prebijejo čez celotno sezono potovanj po svetu,« pravi Ponikvar.

Bržčas bi si več gledalcev v Planici zagotovili, če bi tekaške tekme priredili sočasno s skakalnim finalom svetovnega pokala, a za Ponikvarja in planiške sodelavce – med njimi je tudi Joško Kavalar, vrsto let slovenski reprezentant, čigar najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu je bilo 22. mesto – to ni najboljša ideja za prihodnost. Pomislek ima zaradi velikega števila skakalnih ljubiteljev, ki bi bržkone delno uničili tudi tekaške proge. »Že s spremljevalci imamo velike težave. Sploh Norvežani imajo velikanski pogon spremljevalnega osebja, ki se seli z reprezentanco, smuči testira ogromno ljudi, v Davosu smo nedavno tako uvedli številke za trenerje in testno osebje, tako da so na progi lahko le tisti, ki imajo dovoljenje. Tek je že davno prerasel tudi v tekmovanje servisnih ekip, največji prihajajo s tovornjaki in če se nenehno spuščajo po progi, da bi preizkusili smuči, zavoji hitro postanejo ledeni,« o zagatah, s katerimi se v karieri sooča kot tehnični delegat in ki bodo v ospredju tudi v Sloveniji, razmišlja Ponikvar. Mimogrede, številčne omejitve servisnih ekip, ki je kot predlog že v prejšnji sezoni dvigala prah, za zdaj pri FIS še niso sprejeli.

Ponikvar priznava, da je tudi sam velik zagovornik nuje, da bi se morali upravljavci Planice v prihodnje močno potruditi, da ohranijo tekaški center pri življenju, zgledi iz tujine kažejo, da se ob sposobnem vodstvu takšna središča lahko spremenijo v donosne poslovne priložnosti. »Dobili smo vrhunsko prizorišče, ob katerem pa bom pravo zadovoljstvo čutil, ko bom videl, da bodo tam potekala razna tekmovanja, od otroških do članskih. In ko se bo povečevalo število rekreativcev v planiških smučinah. To bi pomenilo, da je gradnja dosegla svoj namen,« o ciljih pravi Ponikvar. Da bi center lahko s snegom zaživel že konec ali sredi oktobra, pa so poskrbeli z namestitvijo betonskega »korita« ob vstopu v dolino pod Poncami, v katerem naj bi od pomladi skladiščili sneg. Prostor sicer ni dovolj velik za količine, ki bi jih potrebovali, a v Planici, ki je bogata tudi z naravnimi vodnimi viri, nujnimi za pridelavo snega, to ne bi smela biti težava. Za to je primerna tudi ogromna podzemna garaža, v kateri bo moč nadzorovati temperaturo zraka, konec koncev pa je Tamar s svojim hladnim podnebjem idealen tudi za skladiščenje pod milim nebom. Le dovolj senčno lokacijo bi morali najti.

Bo Planica zmogla iti po poti Davosa?

Izraz snežne farme (snow farming) se v zadnjih letih vse bolj uporablja, gre za pospešeno izdelovanje umetnega snega v času, ko vremenske razmere to omogočajo, in njegovo kopičenje v primernih prostorih ali na senčnih legah za poznejšo uporabo. »V Davosu so že pred časom ugotovili, da je skladiščenje snega in zgodnje odprtje tekaških prog lahko donosen posel. Ob sestanku vodij ekip nam je predsednica prireditvenega odbora njihove tekme za leto 2016 podrobneje predstavila njihovo idejo. Že nekaj let v eni od zatišnih dolin delajo umetni sneg, maja pa že začnejo pobirati rezervacije za jesensko uporabo prog. Že zdaj zagotavljajo, da bodo imeli oktobra 2016 s snegom pokritih 5 kilometrov tekaških prog. Od pripravljenega snega do uporabe vedno izgubiš tretjino, drugo se porabi, čez poletje pa kupe zaščitijo bodisi z žagovino ali sekanci. Sneg pa mora biti umeten, saj je dlje obstojen, naravnega se ne skladišči,« pravi Ponikvar. V vmesnem obdobju naj bi najbolj zagrete v Planici ob rolkarski progi zadovoljila še smučina v »tunelu« oziroma podzemni garaži, kjer lahko pripravijo 800 m dolg krog z dvema vzponoma.

Slab mesec pred tekmo v Planici je prihod že napovedalo prek 160 tekačev iz 22 držav, skupaj s spremljevalci jih pričakujejo okoli 300, še precej več pa teden prej, ko bo Planica gostila celinski pokal, na katerem bo štartalo že nekaj uveljavljenih svetovnih šprinterskih imen, ki se bodo predčasno umaknila s Tour de Ski v Planico. Med njimi bo tudi slovenska reprezentanca, saj bo šprint na celinskem pokalu enak kot nato na svetovnem in večina bo teden prej kar v Sloveniji opravila pomemben tekmovalni trening. »Mislim, da imamo idealen termin, saj se bo svetovni pokal pred tem odvijal v naši soseščini, Tour de Ski pač že leta del programa pelje čez srednjo Evropo. Udeležba v Planici bi zato morala biti najboljša možna,« je prepričan Ponikvar, ki mu gredo zagotovo velike zasluge, da slovenski tek tudi zunaj smučin ohranja stik s svetovnim vrhom.