Flander: Šport je privilegij, a življenje ponuja več

Ljubljana – Nekdanji svetovni prvak in zmagovalec štirih tekem za svetovni pokal v paralelnih disciplinah deskanja na snegu Rok Flander je imel od nekdaj drugačen pogled na šport in tekmovanja. Zdaj, ko pri 37 letih na to že gleda z distanco, je toliko bolj hvaležen za vse, kar je doživel na svoji športni poti. Brez obžalovanj in tekmovalnih ambicij bo na Rogli med vratci zavijugal še zadnjič v karieri.

Pravite, da je treba končati eno poglavje, preden lahko odprete naslednjega. Se je bilo težko odločiti in se sprijazniti, da je čas za slovo?

Niti ne, k temu je veliko pripomogla moja družina, zlasti hčerka. Z veseljem bom zakorakal v malo drugačen svet. Življenje šampiona ima precej sladkih strani, tudi nekaj grenkih, a ne nazadnje je najbolj pomembno to, da se učimo, da pridobivamo nove izkušnje, da se odpirajo nove stvari. Vesel sem, da končujem kariero. Je pa res, da bi bil morda odgovor drugačen, če bi se pogovarjala pred enim letom. A v tem času so se zgodile stvari, ki so spremenile moj fokus.

Na tekme ste se vrnili že v Bad Gasteinu, kako ste videli karavano svetovnega pokala zdaj, ko jo že gledate iz malo drugačne perspektive?

To je posebno življenje, privilegij. Ni vsak sposoben, da bi ga dosegel in doživel. Po drugi strani pa se še bolj zavedam, da življenje ponuja tudi kaj drugega in več kot to. Vidim, da veliko tekmovalcev živi v nekem svojem svetu, v katerem sem bil svojčas tudi sam. Ko ti ne gre, moraš pogledati zunaj teh okvirov, na vse možnosti, ki jih imaš v življenju, in se nato ozreti nazaj v športno kariero. Iz te perspektive so stvari lahko veliko bolj jasne in čiste.

Vso kariero ste pravzaprav na tekmovalni svet gledali malo drugače, ne le skozi rezultate, temveč tudi kot na užitek in način življenja.

Z deskanjem se nisem začel ukvarjati zato, da bi ustvaril kariero, temveč zaradi veselja do športa. Tako je trajalo, dokler nisem postal najboljši na svetu. Tista sezona me je spremenila, a nisem imel dovolj izkušenj, da bi se tega zavedal. Tako sem si onemogočil, da bi najboljši na svetu ostal dlje. Tako pač je, vsi dobimo svojo lekcijo. Zdaj se trenutkov, ko sem bil nesrečen zaradi rezultatov, spominjam z nasmeškom. Vse to je le pot, darilo narave. Če bi bil vedno najboljši, bi bil danes drugačen človek.

Se vam zdi, da niste dovolj dobro unovčili uspeha, zlate in bronaste kolajne s SP 2007?

V materialnem smislu sem kar dobro izkoristil svojo kariero, se pametno odločal, da imam tudi dobra izhodišča za nadaljnje življenje. Mislim pa, da bi lahko v tisti formi še večkrat zmagal, osvojil kaj na OI in še kakšnem SP. Ampak saj ni vse v rezultatih, morda pa je to darilo bolj dragoceno, kot če bi imel doma še deset prašnih kolajn.

Ste se morda o tem kdaj pogovarjali z Žanom Koširjem, ki je na prelomni točki kariere?

Nisva imela te priložnosti. Strinjam se, da je zdravje na prvem mestu, toda ta občutek biti absolutno najboljši med vsemi, kot je bil tudi on, je tako dragocen, poseben in nedosegljiv za večino smrtnikov, da bi jaz na njegovem mestu dal vse za to, da bi nadaljeval kariero. Pa ne zaradi zmag, slave in denarja. Temveč zaradi tega osebnega doživetja.

Med kariero sem se vedno ukvarjal z veliko različnimi stvarmi. In pred časom, ko je bil Žan še zdrav, me je res vprašal, ali se mi je vse to izplačalo. Odgovoril sem mu točno to: naj maksimalno izkoristi to, kar ima. Ti občutki so nekaj posebnega. Ko jih boš izgubil, boš dal vse, da bi jih še enkrat dosegel. In zelo verjetno ti ne bo uspelo. To se zdaj tudi kaže. Tako je življenju. Vrata se zaprejo in včasih je treba čakati celo večnost, da se spet odprejo.

Je bila to, kar je Košir kazal v sanjski sezoni, tista popolnost, h kateri ste vsi težili?

To ve le on. Sam sem že vrsto let nazaj, ko se je prvič peljal z menoj na neko tekmo, videl, da ta fant ima nekaj v sebi. Zlasti je poseben njegov stil, vedno je bil precej predrzen, kar ga je sicer pogosto veliko stalo, a v tisti najboljši sezoni mu je vse te energije uspelo prav usmeriti in tako je tudi dosegel te rezultate. Ali je bila to popolnost ali ne, ve on. Osebno sem vedno iskal tisti poseben občutek, ko sem zaprl vezi, sem že vedel, ali bom zmagal ali ne. Gre za neko posebno stanje, ko si tako prepričan vase, da ti lahko sledijo le redki.

Na drugi strani pa tudi vidimo, kaj vrhunski šport terja od telesa.

Šport je šel skozi velike spremembe. Ob mojih začetkih pod okriljem ISF je bilo v našem športu veliko karakterjev, ikon z nekimi vidnimi družbenimi vlogami. Zdaj smo pa vojaki. To je tendenca v današnjem svetu kapitalizma. Na tekmah pod FIS smo postali številke, prej pa smo imeli možnost sami usmerjati to svojo panogo. Dejstvo je, da fantje trenirajo več, a vprašanje je, kaj in kako trenirajo. Seveda, svoje je prinesel tudi razvoj opreme. Tehnika napreduje, življenjska kakovost pa stagnira.

Novo poglavje v zadnjih letih pišete na Mavriciusu, kjer jadrate na valovih in se ukvarjate s turizmom. Na steni imate obešen dres iz Sočija. Kako ljudje tam gledajo na vas in vašo športno pot?

Tisti dres tam visi predvsem zato, ker je olimpijska kolajna ena od stvari, ki mi v življenju ni uspela. Vsak dan me ta dres opomni, da ni vse samoumevno v življenju. To je motiv za naprej, da se še bolj trudim.

Pa vseeno imate veliko razlogov, da brez obžalovanj in z zadovoljstvom gledate na kariero. Katerega obdobja se boste najraje spominjali?

To so gotovo trenutki, ko sem bil v življenjski formi. Da bi jo spet dosegel, sem se trudil še naslednjih osem let, a zaletaval sem se v zaprta vrata. Ustavljale so me poškodbe, ni mi bilo dano.

Ničesar ne obžalujem, le to, da sem bil na vrhuncu kariere premalo izkušen in tega nisem znal ceniti, kakor bi to cenil danes. Lahko bi to trajalo dlje, če bi si vzel čas za počitek, če bi se zavedal, kaj sem sploh dosegel. Sem pa dobil druge življenjske izkušnje, ki me danes bogatijo.

Veliko ste govorili o zadovoljstvu in užitku, vseeno pa so bili v karieri, predvsem zaradi poškodb, tudi težki trenutki.

Poškodba se ne zgodi kar tako, temveč zaradi določenega neravnovesja. Ali je bil to napačen trening ali pa si osebnostno oz. energetsko neuravnovešen zaradi kakršnega koli dogodka v življenju. Če sem se poškodoval, je bil to zame znak, da grem v napačno smer, da je treba stvari spremeniti in štartati znova. Šport je bitka s časom. Treba je narediti toliko in toliko treningov, zavojev. Če tega ne dosežeš, se ne moreš kosati z drugimi. Poškodbe pa te ustavljajo in kradejo čas. A danes tukaj sem lahko ponosen, da sem zdrav, nimam nobenih trajnih posledic, ki bi me omejevale. To je najlepša nagrada za ves trud. To tudi pomeni, da je bil moj pristop k športu dokaj pravilen. Sicer sem bil morda v tem pogledu malo poseben, morda kdaj treniral manj kot ostali, a nekoč je treba živeti dalje.

Ves čas ste iskali tudi neke svoje poti znotraj sistema reprezentance, ki je še danes precej neurejen.

Veliko energije sem zapravil za to. A morda le ni bilo zaman, za menoj so prišli fantje, kot sta Košir in Rok Marguč ter veliko dosegli. Vedno sem verjel, da je treba izkušnje, znanje in razmere deliti z ostalimi fanti. Morda bi sam lahko izvlekel kakšno zmago več, če bi se odločil drugače. Ali pa tudi ne. Veliko energije sem porabil za to, da sem gradil ekipe, postavljal trenerje in vplival na odločitve, večinoma pa je bila to bitka z mlini na veter, smučarska zveza je tak ustroj, kot je. Deskanje je bilo zapostavljeno in tako je še danes.