Flisar: Dobri so tisti, ki me prenašajo, ko sem slabe volje

Srečanje s Filipom Flisarjem, še zlasti na kakšnem obljudenem kraju, po možnosti v njegovem Mariboru, je vedno družaben dogodek. Znanci in neznanci, rokovanja, pozdravi, trepljanje po ramenih, spodbudne besede, šale in smeh. Vedno odprt in zgovoren je pač pravi magnet za navijače. In tudi tokrat so mu vsi po vrsti zaželeli srečo v novi sezoni. Da naj osvoji svetovni pokal, mu je naročil eden od njih. »Lahko reči, težko narediti, ampak delam na tem,« je skoraj avtomatizirano odgovoril in se nato tudi podrobneje razgovoril o prihajajoči sezoni.

V čem se vaše priprave razlikujejo v primerjavi s prejšnjimi leti?

Treningi z italijansko reprezentanco so se izkazali za odlične. To, da imaš lastnega trenerja, ima svoje prednosti in slabosti. Prednost je seveda v tem, da dela le zate, a po drugi strani ima na koncu dneva le dve roki in ne more nadomestiti dela večih trenerjev. Všeč mi je, ker se mi ni treba ukvarjati z logistiko. Prej sem ves čas iskal dobre razmere, se spraševal, kam iti, ne le, kateri hotel rezervirati. Zdaj mi samo sporočijo, kam in kdaj naj pridem, jaz pa skušam priti točno. No, ponavadi zamujam in sem zaradi tega v stresu. To pa je v bistvu edini stres, ki ga imam pred novo sezono. Lahko sem bolj miren, tega sem si tudi želel. Moj namen je bil, da poskusim ugotoviti, če to, da sem razbremenjen, name dobro deluje. Vem sicer, da pod stresom delujem dobro, a morda bolj v smislu živčnosti pred tekmo. Če sem pod stresom zaradi logistike in organizacijskih stvari, pa vem, da to ni najboljše zame.

Poudarili ste že tudi, da se v ekipi odlično razumete, da vam ustreza italijanska mentaliteta. Kako velik pomen dajete temu, v primerjavi s strokovno podkovanostjo trenerjev?

Vsekakor je treba združiti oboje, tako stroko kot dobro počutje v ekipi. Delo je strokovno, imamo dva trenerja, ki se jima pridruži že moj serviser, vsi skupaj sodelujejo. Tudi vzdušje je odlično, dobro se počutim. Dobro se ujamemo, tudi nekaj mlajših tekmovalcev je z nami, res so »face«. Čutim pripadnost temu timu. Zadnjič sem od njih dobil lepo darilo, ki sem se ga zelo razveselil: nek proizvajalec smučarskega perila izdeluje kose za vsako državo posebej. Jaz pri nas ničesar ne dobim, tako so mi oni podarili svojega, z italijanskimi barvami.

Dobro pa ste se počutili tudi v prejšnji sezoni, v ekipi le treh tekmovalcev. Imeli smo občutek, da vam individualni način dela bolj ustreza.

To je bil povsem drugačen koncept. Želja je bila, da smo trenirali na čim več različnih smučiščih, progah, veliko hitreje sem tudi začel sezono. A se mi zdi, da je vse skupaj prineslo le več dela, vedno potrebuješ nekaj časa, da se privadiš na posamezni teren. Letos smo trenirali samo v Italiji, dva treninga smo opravili v Avstriji. A na Stelviu smo ves čas spreminjali progo, zato je bil trening raznolik.

Pravzaprav tudi znotraj italijanske reprezentance trening lahko prilagajam sebi. To se mi zdi dobro. Ne gre za to, da pridem na njihov trening in počnem le to, kar delajo oni. Skupaj se odločamo, jaz vedno predstavim svoje želje in moram reči, da jih zelo upoštevajo. Z mlajšimi so denimo delali dve enoti treninga, meni je bolj ustrezala ena. Zato v tem ni težav. Ne bi mogel reči, da mi kaj manjka.

Kaj pa je manjkalo v ekipi s Primožem Vrhovnikom?

Zaupanje in dobro počutje. Nisva bila kompatibilna. Jaz imam čisto in pošteno srce, tega pa ne bi mogel reči zanj. Saj v splošnem niti nisem pogrešal kaj konkretnega v smislu razmer, a ker se nismo ujeli ne z zvezo ne z njim, sem pač šel neko svojo pot.

V čem so prednosti velikih reprezentanc, recimo francoske, ki velja za najmočnejšo?

Imajo denar, seveda. Dobra proga stane ogromno. Oni si to vse lahko privoščijo, si zgradijo vrhunsko progo, ko je ne potrebujejo več, jo podrejo. Imajo veliko podporo zveze, glede tega nimajo nobenih skrbi. Imajo močne in vplivne trenerje, počnejo lahko, kar želijo.

Koliko vas stane sezona?

Tega ne morem povedati, a lahko si mislite, da vsa potovanja, nočitve in treninge plačujem sam, da nanese kar nekaj deset tisoč evrov. Pa še to sem na minimumu. Če bi imel na voljo 100.000 evrov več, bi jih zlahka porabil še za kaj drugega.

Se pri SZS sploh še pogajate za boljše razmere?

Ko sem bil mlajši, sem se še boril za sredstva, a nato sem obupal. Vem tudi, da imam po drugi strani neko svobodo. Lahko grem na trening z Italijani in če mi to ne bi bilo všeč, bi se priključil komu drugemu.

Glede na to, da ste sodelovali že z mnogimi, od koga ste se doslej o vašem športu največ naučili?

Sam od sebe. Obstajata dve vrsti tekmovalcev. Eni so tisti, ki morajo biti vodeni, drugi pa so tisti, ki vodijo sami. Jaz sem že po naravi tak, da imam rad stvari v svojih rokah in sem vedno največ naredil sam. Trenerji so kot leva roka, da ti pomagajo na treningih. Aljoša (Planteu, op. p.) mi je kar veliko dal, bila sva na isti valovni dolžini, to je bilo najbolj pomembno.

Sicer pa se tekmovalec ves čas uči, vsako sezono poskusiš nekaj novega, vidiš, kaj deluje in kaj ne. Tisto, kar ne, skušaš izboljšati in tako napreduješ.

Se v smučarskem krosu, ki je še vedno precej nov šport, trendi zelo spreminjajo?

Ne zdi se mi. Tekmovalec mora imeti to, kar v danem trenutku potrebuje. Nekateri potrebujejo veliko število treningov, sam zdaj dajem več poudarka kakovosti. Nič mi ne pomeni, če imam sto dni priprav na leto. Proge v svetovnem pokalu sicer se spreminjajo, a žal so vedno slabše, vse bolj nezanimive, prehiteva se lahko le, če kdo pade. FIS sprejema neke varnostne ukrepe, a v 80 odstotkih vse skupaj postane le še bolj nevarno.

Veliko ste že videli in tudi doživeli grdih padcev. Se je z leti vaš odnos do tega že kaj spremenil? Najbrž vas ni strah, vseeno pa se morda bolj zavedate negativnih posledic?

Res je, vedno bolj. Ko vidim padec, me sicer ne gane, tega me ni strah. A starejši kot si, večkrat si že stopil ven iz tiste cone udobja. Recimo, večkrat na treningih testiraš posamezne skoke in ne veš natančno, s kakšno hitrostjo se jih lotiti. Prideš v zrak in hitro ugotoviš, ali si zamočil. Tako le čakaš na grd pristanek. Starejši si, manj si želiš teh trenutkov. »Pa ne spet, spet bo počilo,« si misliš. Naveličan si teh občutkov.

A ukvarjam se s takšnim športom, da slej ko prej vedno kaj »poči«. Trkam na les, da se to zgodi čim bolj poredko. Poleg tega pa skušam tudi čim manj misliti na to. Z leti vidim, da se na kakšnih skokih počutim vse bolj neprijetno, a po drugi strani me je vedno manj strah hitrosti.

Tako ali tako pa si verjetno življenja brez tovrstnega adrenalina ne predstavljate?

To je del mene, rad imam občutek, ko se bližam neki nevarnosti. Mislim, da bo to vedno v meni, ne predstavljam si, da kdaj izgine. Zadnja leta se pravzaprav vse to še stopnjuje.

Veliko pa ste se v zadnjih letih naučili tudi o komuniciranju z javnostjo in trženju svoje podobe, pokroviteljem ste zanimivi.

Kaj naj rečem, to je moj kruh. Brez tega ne bi šlo. Glede na to, da sem se odločil, da zgolj s pomočjo SZS ne morem ustvarjati velikih čudežev, sem bil primoran nekje dobiti sredstva. Nihče pa ti denarja ne bo dal kar tako zastonj. Tudi na tem področju sem se učil sam skozi leta. Ne morem reči, da me to pretirano veseli, saj je s tem povezano veliko stresa, to je posel, v katerem, še zlasti v teh časih, nikdar ne veš natančno, kaj se bo zgodilo. Če bi to delal za nekoga drugega, bi bilo drugače. Ko pa gre zame, sem tudi čustveno vpet.

Se je pa s tistim malim kristalnim globusom šele začelo to poglavje.

Globus je res pomagal. Imam srečo, da ljudje cenijo to, kar počnem, me cenijo kot osebo. Zaradi tega se mi tudi odpirajo možnosti pri pokroviteljih. Bil sem ob pravem času na pravem mestu. Dobro se je izšlo.

Verjetno ste s temi izkušnjami tudi nekoliko drugače doživljali vso evforijo po zlati kolajni v Kreischbergu?

Ko se ti to prvič zgodi, ne veš, kaj in kako. Pomembna je razporeditev časa in obveznosti. Ne morem na vsako pasjo svatbo, čeprav me kličejo za vsako. Rad ustrežem in včasih je težko kaj zavrniti. Naučiš se krmariti med vsem tem, da si maksimalno produktiven in da imaš hkrati dovolj časa zase. V nasprotnem primeru se hitro zasitiš, začne se slabo počutje in nezadovoljstvo. Tako nisi ničesar naredil.

Med globusom in kolajno ste imeli tudi krizno obdobje. Vas je to bremenilo? Kakšen je sploh nezadovoljni in zaskrbljeni Filip Flisar?

Tedaj sem bil res podvržen velikemu stresu. Pa ne le zaradi rezultatov. Priznam, da sem bil včasih precej na tleh, tudi jaz imam takšna čustva. Pravzaprav zelo, včasih celo preveč čustveno jemljem vse skupaj. Ljudje okoli mene, dekle, mama in brat, so kar dobri, da me prenašajo v takšnih trenutkih, saj znam biti zelo tečen. Ampak vedno najdem neko pot iz tega. Včasih je morda dobro, da padeš na realna tla in potem dobiš nov zagon, drugačen pogled. Tako lahko nekaj spremeniš na boljše.

Ta sezona bo brez velikih tekmovanj. Razmišljate kaj o globusu, ali je to že nek osvojeni cilj, s katerim se ne obremenjujete preveč?

Ne bi smelo biti tako, ampak verjetno ga res malo preveč jemljem kot nek že osvojeni cilj. Vedno težim k temu, da se izpopolnjujem in skušam narediti kaj novega. Kot je bil letos BMX, svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu. V tem, da se ponavljam, ne vidim velikega čara. To pa seveda ne pomeni, da bom kaj manj trdo delal za to, da globus spet dobim. A moj glavni cilj za zdaj je, da do OI 2018 najdem nek optimalni način dela, da bom lahko iz sebe potegnil največ in da ob tem ne bom preveč pod stresom. Za zdaj kaže dobro, bomo videli, kako bo v tekmovalnem obdobju. Ko si miren, imaš neko kontinuiteto, brez turbulentnih vzponov in padcev.