Hočejo in zmorejo več, kot so pokazali

Trener hitrih disciplin Peter Pen je ob koncu sezone svoji ekipi pripisal oceno zadostno (2).

Objavljeno
15. marec 2018 19.58
Mojca Finc
Mojca Finc
Ljubljana – Konec je sezone za tekmovalce v hitrih disciplinah. Največ je slovenska vrsta stavila na Boštjana Klineta, ki jo je začel v elitni sedmerici, končuje jo kot 36. smukač sveta. Trener hitrih disciplin Peter Pen je prejšnjo zimo v smuku ocenil z oceno prav dobro (4), olimpijsko pa z zadostno (2).

Začniva pri svetli točki. Martin Čater je na smukaški lestvici napredoval za 22 mest. Kako vidite njegovo sezono?

Pokazal je, kaj zmore, a na vsakem terenu potrebuje še čas, čeprav proge pozna. Ko odsmuča optimalno, je blizu deseterice. Ima znanje, ki ga je treba prenesti na najvišjo raven, hkrati pa je prisotno še tveganje in dnevna forma. V superveleslalomu je začutil, da lahko naredi nekaj več, a nekaterih priložnosti ni izkoristil. Prej je vedno napadal iz ozadja. Treba je znati doseči visoko raven, nato imeti dobro izhodišče in ga izkoristiti.

V sezono ste štartali s petimi smukači, končali z enim na finalu sezone, tja se je prebil skozi šivankino uho. Cilji so bili višji. Kaj se je zgodilo, kje se je zapletlo?

Razmere za delo so bile takšne, kot sem jih zastavil, delali smo po načrtu. Januarja in februarja smo dosegli najboljše rezultate, v Wengnu, na olimpijskih igrah in v Kvitfjellu. Pri tem nismo dosti zgrešili, smo si pa premalo vzeli. Začrtal sem si tri fante na finalu. Martin Čater je imel najboljšo sezono, Klemen Kosi je največ izvlekel na OI in v zadnjih tekmah. Miha Hrobat je »šolarček«, ki dela korake, ki jih vidijo trenerji. Najbolj pa se naše delo ocenjuje po Boštjanu Klinetu, ki je imel slabo sezono.

Imate vse odgovore, kaj je bilo narobe?

Boštjan je bil vselej najmočnejši mentalno in pri pripravi na tekmo. Prav mentalna moč pa je bila glavna težava v tej sezoni. Občutljiva stvar za razpravo, ne bi bilo korektno do tekmovalca, da jo načnem. In tudi ni moja obveza javno polagati račune. O opremi nas sprašujejo in mečejo v isti koš ljudi, ki jo kritizirajo, in tiste, ki povedo po resnici, kaj se je zgodilo. Z materialom smo bili načeloma zadovoljni, dobro smo sodelovali. A če Boštjan zadnjih 45 sekund tekmuje s smučmi, ki so se poškodovale med nastopom, ne gre. Na tekmah, na katerih je Martin najbolje finiširal, je Boštjan največ izgubil, po sedem desetink v zadnjih dveh odsekih. Ni mogel napadati, ni čutil materiala, ker se je smučka poškodovala. V preteklosti se to ni dogajalo. Tudi Čatru se ne dogaja, ker je lažji in drugačen tip smučarja. Boštjan s 100 kg in s svojo močjo na nekaterih podlagah v zavoju poškoduje drsno oblogo.

Če bi vedeli, kako se bo sezona odvila in bi lahko za nazaj kaj spremenili, kaj bi zdaj storili drugače?

Skušal bi še bolj nadzorovati in sodelovati pri vseh stvareh.

Katerih stvareh?

Ko sem bil s fanti pred OI na kondicijski vadbi, sem videl neke stvari. Morda sem Boštjanu malce preveč zaupal in mu pustil čas. Prejšnja leta je stopnjeval in tudi jaz sem se navadil njegovega zadnjega preskoka s treninga na tekmo, ki ga v tej zimi ni bilo. Nekateri indici, kako se bo sezona razpletala, so se kazali že poleti v Čilu. Rekel sem, fant je v svojem svetu, gre postopoma, vedno je na koncu dobro izvlekel in to zakril. Pozorni moramo biti na vsako malenkost, jaz pa sem imel vizijo, da bi fantom omogočil kakovosten trening, saj jim zaupaš. O določenih stvareh se odločajo sami, ne posegaš v zasebnost, ne mešaš se v vsako stvar ...

Zveni malo zapleteno.

Še nekaj je. Ko sem delal z Antejem Kostelićem in Andreo Massijem, je filozofija vedno temeljila na pristopu, delu, celostni sliki, nikoli ni bilo zraven preveč visoke tehnologije – drugi pa jo imajo. To je področje, na katero nisem bil toliko pozoren. Ko pride superveleslalom v Kvitfjellu in Klemen Kosi zaostane 1,23 sekunde za zmagovalcem oziroma 99 stotink za 2. mestom, ti pa nimaš optimalnega dresa, vremenske napovedi, podatkov gps in pokrite cele proge, ker nimaš dovolj ljudi, je to velika rezerva.

Kako je bilo s tem v prejšnji zimi?

Veno bolj zgoščeno je, v superveleslalomu smo podarili marsikaj. Včasih si fantje ogledajo progo bolj z rezervo. Boštjan je takrat ubiral svoje linije in sam iskal rešitve, Martin si ne more zapomniti toliko podatkov od različnih trenerjev, Kosi pa spremeni taktiko, če mu po prvem vmesnem času ne gre ... Zato ne morem dati splošne slike.

Torej imate še kup rezerv?

Predvsem v smučanju. Na OI v Sočiju 2014 smo imeli Klemna Kosija in Žana Kranjca, bila sta 24. in 23. Zdaj smo imeli v Pjongčangu šest tekmovalcev, najslabši rezultat je bil enako dober kot najboljši v Sočiju. Imeli smo štiri uvrstitve med deseterico. Pred štirimi leti smo si za cilj v Pjongčangu zastavili kolajno, nismo ga dosegli, smo pa pripeljali predvsem debitante na veliko tekmovanje, na katerem so praviloma dobro nastopili. Seveda pa hočemo in zmoremo več.

Pogodba se vam izteka. Se obetajo spremembe?

Tega še ne vem.

Se niste še pogovarjali? Boste imeli svoje zahteve, bo treba kaj zagovarjati?

Ne vem, komu naj odgovarjam in kaj zagovarjam. Na to vprašanje nimam komentarja.

Si želite spremembe v ekipi, pri delu, podpori?

Treba je najti program za fante in ljudi, ki bodo zdržali ritem. Mi ne delamo samo zato, da bi imeli službo. Dvesto dni na leto nisem prisoten pri odraščanju svojih otrok, ker razmišljam, kdaj in kje bomo trenirali, kaj je najboljše za Boštjana in fante. Če narediš rezultat, te to drži, še vedno pa moraš nekaj prinesti domov. Potrebuješ ljudi z energijo, ki jih zanima rezultat in so pripravljeni biti toliko dni zdoma. Težko nekomu rečeš, delaj, gnal te bo športni motiv, pripadnost naciji in zvezi, če bo domov prinesel trikrat manj, kot bi v kateri tuji ekipi. Takih ljudi ni enostavno najti. Dve, tri leta lahko tako delaš, a dosegati moraš cilje, oni pa morajo od tega nekaj imeti. Moji sodelavci niso več »štipendisti«.

Ste morda v precepu nadaljevati ali ne?

Menim, da je fantom treba pripraviti program, potem pa se pomeniti, ko sezujejo čevlje in gredo na počitek. Vseeno mi je, če me razumete vi ali javnost. Moral pa bi to razumeti nadrejeni, za katerega sploh ne vem, kdo to je.