Ilka vesela snidenj, a žalostna, ker ne more na smuči

Kranjska Gora – Kekčeva dežela je vajena množic od vsepovsod. A med pisano paleto jezikov je bilo posebej pogosto na skrajnem severozahodu Gorenjske slišati predvsem štajersko narečje s tistim prepoznavnim mariborskim naglasom. Tudi župan Andrej Fištravec s svojim neizogibnim klobukom se je za konec tedna preselil na drugi konec države.

Toda množica je med vsemi navzočimi iz mesta ob Dravi najbolj glasno zaploskala junakinji belih strmin Ilki Štuhec. Vodilna slovenska junakinja zadnje zime in nato tudi športnica leta pri nas zaradi poškodovane kolenske vezi v olimpijski sezoni mora počivati, a ob koncu je bila v družbi kolegic in številnih tekmic nenehno dobre volje. Veselila se je imenitnega sobotnega nastopa Tine Robnik, tolažila tiste Slovenke, ki jim ni šlo po načrtih, prijateljsko čvekala z Italijankami, s Švicarkami, Francozinjami in z drugimi.

»Vam bom kar priznala, res sem vesela, ko tako vidim na kupu vse tiste, s katerimi ponavadi preživljam sezono, a obenem mi je spet hudo, ker ne morem tekmovati. Že ko sem prvič poškodovana gledala TV prenos smučarske tekme, me je kar stisnilo pri srcu, zdaj pravzaprav ni nič drugače,« je govorila Štuhčeva, a marsikatetremu navijaču vrnila upanje o uspešni vrnitvi na strmine, saj ob nenehnem gibanju med tekmovalkami in novinarji, tik pod osrednjo tribuno, ni kazala prav nikakršne utrujenosti. Ob sebi je imela smuči, na njih kajpak od poškodbe še ni stopila. »Poltretji mesec je naokrog od tega mojega nesrečnega pripetljaja s kolenom, zdaj res še ne bi izzivala usode. Stroka vedno pravi, da za okrevanje v tem primeru potrebuješ šest do devet mesecev,« je poudarila, nenehno spodbujala slovenske reprezentantke, podčrtala tudi izjemno veleslalomsko predstavo Mikaele Shiffrin: »Že poleti, ko smo vadili skupaj, sem si bila na jasnem, da bo zelo močna.« Ilka je trenirala tudi s fanti, veseli se, da jih bo kmalu obiskala med tekmo v Kitzbühlu.

»Abručerji« iz vseh vetrov

Obenem se je pridružila mnogim, ki so razmišljali o zahtevnosti priprave tekme in nato vzdrževanja enakovrednih razmer za tekmovalke. Toda Roman Domjan ob vodenju ekipe približno 100 oddrsevalcev, v žargonu »abručerjev«, ničesar ni prepuščal naključju. »Toda tako kot v drugih službah okrog Zlate lisice smo se tudi mi, potem ko je bilo jasno, da tekme v Mariboru ne bo, morali prilagoditi številnim spremembam,« nam je dejal in pohvalil takojšnjo pripravljenost za pomoč prijateljev iz klubov po Sloveniji. Denimo Janeza Dekleve, predsednika SK Alpetour iz Škofje Loke. Zanimivo je bilo na trdi podkorenski strmini opazovati tudi Jako Bujola, nogometaša velenjskega Rudarja, nekoč obetavnega smučarja, tukaj »abručerja«.

Kajpak je vse skupaj spremljalo budno oko dolgoletnega vodje proge Andreja Rečnika, Pohorec nam je večkrat ob kranjskogorskem koncu tedna poudaril pomembnost in uspešnost sodelovanja z domačini iz vrst prirediteljev pokala Vitranc, letos 3. in 4. marca, torej prve slalomsko-veleslalomske preizkušnje po olimpijskem Pjongčangu. Pohvale za ob koncu prav lepo izpeljano Zlato lisico na Gorenjskem je prejemal tudi prvi mož organizacije Srečko Vilar, seveda bi bilo drugače, ko Zlata lisica ostane v svojem pohorskem brlogu.

Vijolično kot na Lentu

S proračunom 1,1 milijona evrov (za primerjavo zagrebški s prejšnje postaje sezone znaša priblžno 2,6 milijona) si, kolikor je le mogoče, prireditelji – ne glede na selitev – prav veliko dodatnih stroškov ne smejo privoščiti, zato so se morali tudi odpovedati nekaterim stalnicam tekme v Mariboru. Tako tokrat v Zgornjesavski dolini ni bilo niti javnega žrebanja številk niti kakšnega koncerta za množico na prostem. Le v Vopi, priljubljenem večerno-nočnem zbirališču obiskovalcev Kranjske Gore, je bilo precej pogosteje kot v običajnih dneh slišati mariborski naglas, tudi nekateri navzoči v vijoličnih oblačilih slovenskih nogometnih prvakov so v hipu pričarali ozračje iz kakšnega lokala na Lentu.

Nekaj več kot 4000 obiskovalcev dnevno so našteli prireditelji, pod Pohorjem naj bi jih bilo 10.000 na dan, med tujci so bili opazni sosedje iz Avstrije in Italije, zelo številni so bili slovaški športni navdušenci. »Pa kaj potem, če je daleč. Lepo je uživati v tekmi in se zvečer zabavati,« smo slišali od skupine iz Michalovec, mesta na skrajnem slovaškem vzhodu, blizu meje z Ukrajino. Odlična sezona Petre Vlhove je smučarski cirkus približala deželi pod Tatrami. Tudi v novinarskem središču je bilo kot na kakšnem hokejskem prvenstvu. Ko ima sleherni prepoznavnejši medij iz te srednjeevropske dežele svojega poročevalca.