Ko si enkrat dve sezoni v vrhu, vsi pričakujejo, da boš tam ostal do smrti

Slovenski skakalni as Peter Prevc je tudi v novi sezoni svetovnega pokala, ki se je minuli konec tedna začela v Klingenthalu, eden od vročih kandidatov za skupno zmago. V to vlogo ga ob vseh uspehih, ki jih je že dosegel pri 23 letih, postavljata tudi odlični zimi 2013/14 in 2014/15, ki ju je v skupnem seštevku končal na drugem in prvem mestu. Veliki kristalni globus se mu je prejšnjo sezono izmuznil iz rok le zaradi manjšega števila zmag, zato si zdaj še toliko bolj goreče želi, da bi po finalu v Planici 20. marca 2016 skočil na najvišjo stopnico odra za najboljše smučarske skakalce na svetu.

Katerih vprašanj ste imeli pred začetkom sezone že vrh glave?

Kdaj se nam bo spet začelo in če kaj treniram?

Zakaj ravno ti dve?

Ker sem ju – sicer ne od novinarjev – poslušal od junija naprej. Bolj ko se je sezona bližala, bolj me je – zlasti vprašanje o tem, ali kaj treniram –, motilo, saj sem dobival občutek, da ljudje mislijo, češ da so smučarski skoki šport, ki ga začneš trenirati šele tri dni pred prvo tekmo.

Po vrnitvi s priprav v Oberstdorfu ste sporočili, da imate še nekaj odprtih vprašanj glede opreme. Kakšne odgovore ste iskali?

V Oberstdorfu sem zelo veliko preizkušal smuči, malo tudi vezi, medtem ko s čevlji nisem imel težav. Tako se je izbor malce zožal, nato je bilo treba le še določiti, kaj je za kaj uporabno in kaj ne. Pri smučeh je bilo treba nekaj stvari še izboljšati, če pa veš, kaj je treba narediti, da bi bil boljši, to potem sploh ni takšen problem.

V prejšnjih letih niste imeli toliko vprašanj?

Kaj pa vem, morda pa jih samo nisem tako izpostavljal. Zmeraj iščeš boljše različice in večja, ko je sprememba, več stvari moraš preizkusiti, da se prepričaš, ali ti sploh ustreza.

Pa ni šlo zgolj za zavajanje tekmecev?

Ne, ne, nič nimam za zavajati.

Kaj po takšni zimi, kot je bila prejšnja, v kateri ste po dramatičnem finalu za las izgubili veliki kristalni globus, pričakujete od nove sezone?

Pričakujem, da bo bolje, kot je bilo. V prejšnji sezoni sem namreč dosegel veliko uvrstitev med četrtim in osmim mestom, zdaj pa upam, da se bo glavnina teh dosežkov premaknila višje. Da bom, na primer, namesto sedemkrat četrti tolikokrat tretji ali še boljši, kar bi se seveda že poznalo pri točkah. Vendar pa je res težko karkoli napovedovati vnaprej, ker se lahko hitro zgodi, da prideš na tekmo in z nobenim skokom nisi za med najboljšo peterico, zaradi česar sledi grenko spoznanje, da boš težko napredoval.

Vendar pa se višje – kar zadeva končno uvrstitev – pravzaprav ne morete zavihteti, saj ste v skupnem seštevku na koncu delili prvo mesto.

Številke so bile, kakršne so bile. Je pa tako, da smo športniki že po naravi takšni, da hočemo biti vedno boljši. Na 70. obletnici Elana nam je, denimo, gospod Ingemar Stenmark med drugim zaupal, da je svojčas prišel že do točke, ko mu je bilo pomembno, s kolikšno razliko bo premagal tekmece, naprej ga je gnala tudi želja po določenem nizu zmag itn. Izzivov je torej dovolj, eden od mojih večjih pa je zame ta, da bom sam najboljši, ne »le« eden od najboljših.

Sta s Stenmarkom izmenjala več besed?

Ne prav veliko. Vidi se, da se je že kar precej umaknil iz športa na splošno. Je zelo umirjen, takšne prireditve pa so samo zaradi tega, da je on tam.

Glavna vrhunca nove sezone, ki bo minila tako brez olimpijskih iger kot tudi brez svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, bosta novoletna turneja in januarsko svetovno prvenstvo v smučarskih poletih na Kulmu. Kateremu tekmovanju pripisujete večjo težo?

Veliko bolj odmevna je že zaradi praznikov novoletna turneja, zato ima zame večjo težo. Napetost na njej traja deset dni, bolj ko si pri vrhu, bolj se – kar sem imel medtem že priložnost spoznati – vse skupaj vleče. Če se ti, recimo, v Oberstdorfu nastop povsem ponesreči, si lahko glede končne uvrstitve na turneji miren in greš lahko potem le še iz tekme v tekmo. Če pa ti gre po načrtih, se čedalje bolj povečuje živčnost, šteje se vsaka točka, pomembna je sleherna desetinka ...

Tomi Trbovc, predstavnik za odnose z javnostmi pri Smučarski zvezi Slovenije, je zaupal, da je letos v Innsbrucku in Bischofshofnu zaznal določene poskuse, s katerimi so vas skušali Avstrijci v (tro)boju z domačima asoma Michaelom Hayböckom in Stefanom Kraftom vreči iz tira. Za kaj je šlo?

Moram reči, da nisem začutil ničesar takšnega. Je pa res, da sem takšen človek, da pozno vidim slabe namene pri drugih, kar me sem ter tja tudi tepe. Verjamem pa, da se kdaj pojavijo ideje za kakšne igrice oziroma da se v zakulisju zbira »material«, s katerim bi – če bi šlo za nohte – poskusili koga malo ustaviti.

Potem ni nič prišlo do vas?

Ne, res nisem zaznal, da bi mi kdo želel kaj slabega. Morda tudi zato ne, ker sem imel zaradi boja za visoko skupno uvrstitev toliko opravka sam s sabo, da tega enostavno nisem opazil.

Goran Janus je kot enega od ciljev za to sezono izpostavil osvojitev dveh kolajn na januarskem svetovnem prvenstvu v poletih na Kulmu, česar od njega – pa tudi od drugih slovenskih trenerjev ne glede na šport – nismo ravno vajeni.

Še zlasti, če upoštevamo, da bomo imeli za to na voljo le dve tekmi. (smeh) Toda glede na to, da sva bila prejšnjo zimo na letalnicah spredaj z Jurijem Tepešem, predtem pa je bil med najboljšimi letalci tudi Robert Kranjec, ki se mu zadnja sezona sicer ni izšla po načrtih, smo zagotovo močni. Zato je Goranov cilj zagotovo realen in uresničljiv, ali ga bomo tudi izpolnili, pa bomo še videli. Vemo tudi, da smo Slovenci na zadnjih velikih tekmovanjih na ekipnih preizkušnjah naredili korak nazaj ali obstali na istem mestu, medtem ko so tekmeci stopili korak naprej.

Vas je s tem ciljem presenetil?

Za Gorana vem, da ima že dolgo velika pričakovanja, vendar pa jih šele zdaj počasi tudi javno izpostavlja. Mogoče preverja, kaj je boljše: da daš nizke cilje, pa jih presežeš ali da daš visoke cilje, pa jih ne dosežeš, pri čemer so rezultati, recimo, isti.

Ali zaradi tega čutite dodatni pritisk?

Morda to za kakšnega tekmovalca res predstavlja dodaten pritisk, meni pa to ne bi smelo povzročati težav. Ko si enkrat dve sezoni zelo v vrhu, od tebe vsi – ne le Goran – pričakujejo, da boš tam ostal do smrti oziroma konca kariere. A sem se s tem že sprijaznil.

Vaši tekmeci bodo bolj ali manj isti kot preteklo zimo, najhujša pa bržkone spet Nemec Severin Freund in Avstrijec Stefan Kraft, kajne?

Menim, da bo treba resno računati tudi z Gregorjem Schlierenzauerjem, ki se je po zanj povprečni sezoni zelo umaknil. Večinoma je vadil sam, potem pa prišel na finale velike nagrade FIS v Hinzenbach, kjer je z lahkoto zmagal. Na pripravah v Oberstdorfu, kjer so bili tudi Avstrijci, ga sicer nisem nič videl, ker je skakal na srednji napravi, iz česar je mogoče sklepati, da je zagotovo nekaj pripravljal. Kamil Stoch je imel v prejšnji zimi težave z gležnjem, zaradi katerih ni bil čisto v vrhu, v katerega pa se lahko hitro vrne. Lahko se pojavi tudi kakšen nov obraz, kakor so se lani Kraft, Michael Hayböck in tudi Roman Koudelka, kakšen pa se bo umaknil. Upam, da ne bom med njimi tudi sam.

Kako bi opisali Freunda in Krafta, s katerima ste v prejšnji zimi bíli hud (tro)boj?

Oba skačeta zelo na moč, značajsko pa Freund deluje izjemno osredotočeno, medtem ko se Kraft hitreje malce sprosti, ko je tekme enkrat konec. Kaj delata doma, ne vem, tudi drugače ju ne poznam prav dobro.

Oba prihajata iz skakalnih velesil, zato imata bržkone v pripravah na voljo vse, kar jima srce poželi. Kaj pogrešate sami oziroma v čem ste še prikrajšani v primerjavi z njima?

Mogoče v kakšnem »luksuzu«, ki se na prvi pogled ne zdi pomemben, pa ti na koncu vseeno nekaj prinese. Vem, da se Avstrijci in Nemci ne sprašujejo, kakšne tekmovalne drese bodo oblekli, koliko jih lahko tu povečajo in tam pomanjšajo; tam imajo nekoga, ki skrbi le za takšne stvari. Poleg tega imajo v spremljevalni ekipi več ljudi. Če ima, denimo, pri njih kdo med treningom na vrhu zaletišča težave z okovjem, mu takoj nekdo priskoči na pomoč, medtem ko se moram sam sprehoditi navzdol, kar mi vzame kar precej časa. Na tekmah imajo s seboj tudi zdravnika in še dobro, da ga imajo; ko sem namreč padel v Oberstdorfu, mi je – mislim, da je bil avstrijski – kot prvi dal infuzijo, da se je telesu naredilo čim manj škode. To so malenkosti, ki se seštevajo in lahko naredijo določeno razliko.

Priprave v Innsbrucku je zasenčil grd padec vašega klubskega in reprezentančnega kolega Roberta Kranjca. Kako ste ga doživeli?

Videl sem ga iz poševnega dvigala, s katerim smo se odskočni mizi približevali v trenutku, ko je Kranjec odskočil. Namesto da bi se leva smučka dvignila skupaj z njim, je šla naravnost navzdol. Ne vem, kako je do tega prišlo, to bo Robi sam najbolje vedel. Najpomembneje pri tem je, da so ga še isti dan operirali, tako da lahko zdaj že spet skače. Če bi moral na večtedenski prisilni počitek, bi se mu po mojem zmešalo.

Vam takšni padci pridejo do živega?

Malo že. Kot je tudi Robi rekel, te po takšnem padcu v podzavesti nekaj skokov spremlja strah. Zato je pomembno, da se – ko tako padeš – čim hitreje spet odpraviš na vrh zaletišča in spustiš po njem.

Katere naprave vam osebno niso najbolj pri srcu?

Skakalnic v Falunu, kjer smo imeli februarja nordijsko SP, nisem ohranil v najlepšem spominu, tudi z Nižjim Tagilom se lani nisem najbolj spoprijateljil. Ne maram niti manjše naprave v Kuopiu. Še več; celo grda mi je. Zapletena in stara je tudi naprava v Engelbergu.

Katere pa imate najraje?

Nobene ne upam posebej izpostaviti, ker bi se mi to zagotovo »maščevalo«.

Kako je z vašo pogodbo s Smučarsko zvezo Slovenije?

Jaz sem jo podpisal. Že samo zato, da sem imel mir. Sredstva so se sicer zmanjšala. Če (jih) ni, (jih) pač ni. Na silo se jih od nikoder ne da privleči. Je pa dobro, da je to za menoj.

Kako si razlagate fenomen družine Prevc?

Pa ne vem, če smo kakšen fenomen. Ko mi je uspelo, sta si mlajša brata zagotovo želela premagati najstarejšega. Upam, da se to še ne bo zgodilo prav kmalu. Kaj pa vem, navajeni smo delati. To je odvisno tudi od tega, kje živiš: ali v mestu oziroma spalnem naselju ali na vasi, kjer ima družina kakšno kmetijo, kamor hodiš v otroštvu pomagat in s tem spoznaš, da je treba velikokrat kakšno stvar narediti, čeprav v tistem trenutku ne razumeš, zakaj, ampak ti pozneje pride prav in se tako navadiš marsikaj dobrega.

Imate morda v sebi tudi skakalne gene?

Ne vem, če potrebuješ skakalne gene, da je vsa družina uspešna. Morda imamo bolj zračne oziroma letalne gene, saj so se očetovi bratje ukvarjali s padalstvom.

Ali je v tej sezoni vaš glavni cilj skupna zmaga?

Želja! Cilj ni, saj bi se – ko bi ga dosegel – stvar končala, jaz pa tega še nočem.