Kolajno še ima, a brez bronastega bleska

Če je kdo preslišal; slovenska športna grešnica leta Teja Gregorin ni zanikala, da je naredila karkoli narobe. Da bi vsaj malo ovrgla sume, bi bilo dovolj reči: »Ničesar nisem jemala!« Pa naj drugi dokazujejo, da je zavestno posegla po prepovedanih poživilih. Če ne drugega, bi naredila to, kar je večina grešnic in grešnikov. Sledilo je klasično sporočilo za javnost. »Sprejemam začasni suspenz, sodelovala bom v postopkih, ki sledijo, vendar prosim za razumevanje, saj svetovni kodeks proti dopingu prepoveduje javno komentiranje postopkov, ki potekajo. Iskreno pa se opravičujem vsem, ki sem jih s svojim ravnanjem kakor koli prizadela.«

Najhujše obtožbe je izrekel direktor Sloada Jani Dvoršak, ki je dejal, da odkritja njenega dopinškega testa kažejo na naklepne odločitve. Ker je res šlo za doping (rastni hormon). Presenetil da ga je resnično neobičajen Gregorinov odziv – nezanikanje krivde. Najbrž se le redki spomnijo, kako se je odzvala najslavnejša slovenska grešnica Jolanda Čeplak. Njen obrambni tim je vse stavil na sporne postopke jemanja vzorcev. Kot da je dopinška birokracija, administracija ...

Dvoršakova neposrednost je ena od redkih pozitivnih strani. Čeprav je v takšnih primerih lahko tudi spreten političen manever za prikrivanje sistemskih napak. Zato me prav zanima, kako se bo razpletala in v katero smer bo šla preiskava v Sloveniji. Ta bo šele verodostojno odgovorila na to, koliko je motivov in volje, da se v slovenskem športu, ki »kemično« še zdaleč ni tako čist, kot bi lahko sklepali, temeljiteje lotijo čiščenja. In če je sploh smiselno opravljati nekaj, kar bolj temeljito in brez čustev ter stranskih vplivov opravljajo drugi. Kot v Gregorinovem primeru. Smiselnost Sloada oziroma Slovenske antidopinške organizacije ali učinke njenega dela bi bilo, med drugim, mogoče oceniti, če bi razkrili podatke, koliko športnikov so preventivne kontrole pravočasno ustavile, da slovenskih tekmovalcev niso ujeli na mednarodnih tekmovanjih. Upoštevajoč časovno zaostajanje metod odkrivanja dopinga.

Preiskovanje vzorcev urina tekmovalke, ki na olimpijskih igrah (2010) ni osvojila kolajne, kaže, da je bila lahko tudi postranska žrtev boja med mednarodnim in ruskim olimpijskim komitejem, ki je obtožen sistemskega dopinga. Morda gre tudi za dokončni obračun »mafij« znotraj panoge, v kateri so delitve na »naše in vaše« zelo pogost pojav in predstavljajo enega od najmočnejših tekmovalnih motivov. Tudi posamezni odzivi iz našega tabora kažejo napetost. Nikakor nočem ščititi naše biatlonke, ki je pač le ena od mnogih, ki si je za pot v vrh izbrala hitrejšo, toda tvegano pot. Vsekakor je ravnala nepremišljeno. A bi bilo moraliziranje ob njenem grehu le licemerstvo. Splošno znano je, da vrhunski športniki nekaj jemljejo in da brez »dodatkov« tako rekoč ne morejo na sebe spraviti niti športne opreme. Da znanost in ogromen biznis, kar »dodatna športna prehrana« je, narekujeta, kaj je dovoljeno in (do) kdaj.

Gregorinova naj bi zadržala bronasto olimpijsko kolajno, ki jo je osvojila štiri leta po grešnem, a šele zdaj odkritem dopingu. A do kdaj? Vprašanje je le, kdaj in kaj bo tehnologija odkrivanja dopinga odkrila v vzorcih iz Sočija. Za iskrene športne navijače pa najbrž niti kolajna nima več bronastega bleska.