Kot bi se sprl z najboljšim prijateljem

Ljubljana – Potem ko je kariero končal Andrej Šporn, je vlogo najizkušenejšega med slovenskimi smukači prevzel 32-letni Rok Perko. V pripravljalnem obdobju se je umaknil iz smučarskega sveta, glava je potrebovala premor. Jeseni se je vrnil na sneg, se poškodoval, te dni je v Val Gardeni, na prizorišču, na katerem je v sezoni 2012/13 z 2. mestom v smuku za svetovni pokal dosegel rezultat kariere.

Konec oktobra je Perko na ledeniku Kaunertal utrpel zlom rebra, dve sta bili nalomljeni. Odtlej je uspešno okreval, se vrnil na smuči v začetku tega meseca na tekmah FIS v Val Gardeni, kjer se bo te dni z reprezentančnimi kolegi meril za prosti mesti na preizkušnjah za svetovni pokal. Na voljo so štirje štarti, zagotovljen nastop imata Boštjan Kline in Martin Čater.

»Na tekmah FIS sem prvič po aprilu stopil na smukaške smuči. Občutek je bil dober. Tehnično opažam, da mi zmanjka pri pospeševanju iz zavoja v zavoj. Te dni imam več priložnosti za trening, da si povrnem samozavest,« je pred jutrišnjim superveleslalomom in sobotnim smukom razmišljal Perko.

Samoplačnik v reprezentanci, ki si je točke nazadnje zagotovil v sezoni 2013/14, se je spomladi odločil prekiniti dolgoletno smučarsko rutino in se umakniti od sveta, ki ga podrobno pozna. »Nisem več mogel predelovati slabih rezultatov. Moral sem prekiniti vez, ki jo imam s smučanjem, se oddaljiti, ne razmišljati o tem, ampak biti sam s sabo in z družino. Preizkušal sem se, ali me bo po mesecih premora kaj poklicalo nazaj,« je izkušnjo opisal Perko, ki se je počutil, kot bi se sprl z najboljšim prijateljem. Znašel se je na čustvenem vrtiljaku, ob premoru se je soočal z žalostjo, srečo, negotovostjo ...

»Petindvajset let sem namenil smučanju. Smučanje me zaznamuje – kako močno se zaveš šele, ko dosežeš raven, o kateri govorim,« je pojasnjeval, kako je našel mir s svojo veliko ljubeznijo. V preteklosti so ga k premoru prisilile poškodbe, tokrat se je za umik odločil povsem zdrav. »Tega ne storiš kar tako, ne upaš si, saj veš, da si zakorakal v nepreverjen prostor. A pri meni je bila poteza neizbežna. Ko sem se po šestih mesecih vrnil na smuči, nisem vedel, kaj naj pričakujem,« je izrazil negotovost, ki je bila odveč, saj se je ob vrnitvi na sneg počutil, kot bi nazadnje smučal pred tremi tedni.

Svoj šport bi Tržičan rad spet začutil globlje. »Dober občutek je, če si neobremenjem. Če so zadeve urejene. Doma imam tri kolajne: sinova in ženo. Če bi smučarsko kariero v zadnjih letih zapeljal drugače, bi imel popolno življenje,« je o zadnjem kamenčku, s katerim bi sestavil življenjski mozaik, razpredal sogovornik, čigar osrednji cilj zime bodo olimpijske igre.

Dva večja dogodka sta se ga dotaknila v zadnjem mesecu. Pretresla ga je smrt francoskega tekmeca Davida Poissona, ki se je ponesrečil na pripravah v Kanadi: »Vsi se zavedamo, da si lahko strgaš kolenske vezi, zlomiš nogo, si poškoduješ hrbet. Da lahko umreš, tega se pa ne zaveda nihče. Nepredstavljivo je. Z Davidom smo dolga leta trenirali skupaj v Čilu, več kot desetletje smučamo tudi mimo zanj usodnega drevesa v Nakiski ...«

Športno pot je te dni uradno sklenil Perkov sotekmovalec Šporn, s katerim sta bila v zadnjih letih sostanovalca na poti, postala sta tudi prijatelja. »Prav nenavadno je, da sem zdaj najstarejši v ekipi,« je dejal. Kako se novi rod razlikuje od starejšega, v katerem so bili poleg Šporna še Andrej Jerman, Gašper Markič, Alek Glebov, Andrej Križaj? »Delujejo drugače, kot smo mi, veliko bolj so vsak zase. Mi smo bili precej bolj povezani. Bilo nas je ravno prav, da smo igrali nogomet tri na tri. Zdaj tega ni več. So pa prijetni fantje in dobro se razumemo,« je primerjal pretekli rod z novim, rojenim v 90. letih.

Zaveda se, da bo tudi zanj prišel dan, ko bo postavil smuči v kot. Takrat mu bo čustveno težko, hkrati pa se novega obdobja veseli, saj hoče izkusiti še druge stvari. »Vem, da nisem na svetu samo zato, da bi smučal,« se novih izzivov ne boji.