Kot ženska si nisem bila več všeč, zato sem si rekla: ustavi se!

Tina Maze o življenju brez smučanja, o osvobajanju svoje ženskosti, o odnosih s tekmicami, navijači, Andreo Massijem ...

Objavljeno
26. november 2015 13.04
Špela Robnik
Špela Robnik
Konec oktobra, Sölden, uvodna tekma svetovnega pokala. Petnajst let zapored je bila Tina Maze vedno v dilemi in ugibanju, kaj ji bo prinesla nova sezona. Tokrat, prvič v drugačni vlogi in brez tekmovalnih bremen, pa z nešteto vprašanji, a tudi odgovori, kakšno bo leto in pozneje življenje brez smučanja.

So bili zadnji meseci za Tino Maze že neko drugo življenje, kakor se imenuje tudi naša rubrika?

Morda še ne drugo življenje, absolutno pa prekinitev prvega. To je bil čas za streznitev, resetiranje. Pomisliš, kdo si, kaj te še veseli, kaj bi lahko v življenju še počel. Bilo mi je jasno, da ne bo enostavno preklopiti. Je prelomnica, ne prva v mojem življenju. Imela sem jih že nekaj, ko sem bila mlajša in sem še manj vedela, kaj bi rada. Zdaj mogoče vem malo več. Nobena prelomnica pa ni lahka. Niti ta v Söldnu.

Kakšen je zdaj vaš vsakdan, ko na urniku ni treningov in smučanja?

Za zdaj se še zelo spreminja. Od začetka sem bila še precej aktivna, v nekem ritmu delovnih navad, ki te nosi naprej. To sem izkoristila spomladi in opravila nekaj izpitov na fakulteti. Na vrsti je bila le še diploma, a se je nekako nisem mogla takoj lotiti. Želela sem si nekaj počitka, začela sem uživati v brezdelju in hitro padla iz delovnega ritma. Kar ležala in spala bi, nisem imela več volje, da bi kaj počela. To se mi ni zgodilo prvič, vseeno pa se ni bilo lahko pobirati. Začela sem se motivirati, da bi se ukvarjala s kakšnimi novimi stvarmi. Vse se začne z aktivnostjo v športu. Že samo to, da greš na sprehod, na zrak, te lahko vodi naprej. Vedela sem, da bo pozimi teh aktivnosti več, poleti pa sem se želela navaditi na življenje brez treningov. Ko izgubiš ekipo, ki te ves čas nadzoruje, moraš vzeti stvari v svoje roke. Nisem več želela, da me v to usmerja Andrea, a pogrešam družbo, dolgočasno se mi zdi, da se sama ukvarjam s športom. Potrebujem čas, spoznati moram ljudi, s katerimi bom lahko to počela.

Uživate v stvareh, za katere med kariero ni bilo veliko časa? Recimo v kuhanju, vsakdanjih hišnih opravilih ...

Že v mladosti sem bila bolj navdušena nad deli na vrtu, v užitek mi je bilo pokositi travo. Bilo je pravo doživetje, ko se je vsa družina zbrala in pokosili smo naš breg za hišo. Kuhanje mi je bolj pod kožo zlezlo, odkar sem v Italiji. Rada bi se naučila teh njihovih trikov v pripravi hrane, malenkosti, ki naredijo razliko v postrežbi in v okusu. Iz te želje je nastal tudi projekt odprte hiše Gusti di Frontiera. Ideja je padla že v prejšnjih letih, a smo jo lahko izvedli šele letos, saj je bila organizacija precej zahtevna. Ljudje so bili navdušeni, obisk je bil dober, veliko navijačev je prišlo. Med nami se je stkala neka vez, ko so navijali zame. Zdi se mi neverjetno in kar težko mi je pri srcu, ko vidim, koliko so ti uspehi ljudem pomenili. Lepo je to čutiti, ti ljudje mi ogromno dajo. Dejansko v teh letih nisem imela veliko možnosti, da bi se pogovarjala z njimi.

V vas je bilo v zadnjih letih usmerjeno ogromno pozornosti, a imeli smo občutek, da je ne marate preveč, raje ste se umaknili na samo. Pa vseeno, boste to pozornost zdaj pogrešali?

Pretirane pozornosti res ne maram oz. se težko soočam z njo. Raje sedim z eno osebo in se stoodstotno posvetim njej kot pa v množici ljudi, ki ne morejo dobiti vsega od mene. Ne moreš dati vsem vsega.

Na začetku kariere ste bili še zelo sramežljivi v komuniciranju z mediji, vendar pa ste se s tem zlasti v zadnjih sezonah bolje spopadali.

Res je, treba je bilo stopiti iz te cone udobja. Sramežljiv enostavno ne smeš biti. Moraš biti odprt, agresiven, sploh v športu. Verjetno je drugod enako, v poslu, v politiki. Govoriva o medijih, a vse se za športnika zrcali tudi na tekme in v uspešnost v športu. Takšna, kot sem bila ... Ne, ne moreš biti tak. Veliko več energije lahko ustvariš, če jo daš. Saj jo tako veliko več tudi dobiš nazaj. Če pa si vedno nekje zaprt in nimaš odprtih kart, izgubiš. Vedno, ko sem kaj skrivala, ni bilo dobro. In vedno, ko sem povedala, sem se počutila močnejšo.

Kako ste to premagali in se izboljšali?

Andrea je prvi človek, pri katerem sem začutila, da nima nekega ozadja. V Sloveniji se mi je vedno dogajalo, da ko sem se z nekom pogovarjala, nikoli nisem natančno vedela, kakšno je zakulisje, kakšne namene ima tisti človek. Težko je razložiti. Ne vem, ali je bilo tako le v smučarskih krogih. Ves čas neko »pikanje«. Ko se je bilo treba zbosti za ustvarjanje napredka, takrat pa si ni upal nihče. Vsi so bili vedno glasni, a ne takrat, ko bi bilo treba. To okolje me je nekako pokvarilo, a po drugi strani sem bila vedno pripravljena biti tiho in narediti, kar je bilo treba. Če sem le imela ob sebi prave ljudi. Naposled sem ugotovila, kako to izklopiti, biti spet brez občutka teh podtikanj, ki niti to več niso. Vse skupaj je pripeljalo že tako daleč, da se niti ne zavedamo, da to počnemo. Tega nisem razumela, dokler nisem delala z italijansko ekipo. Žal, morda je tak način dela in komuniciranja v nekem narodu. Smo zastrupljeni s tem. Z Italijani tega ni bilo več. Čudila sem se, kako je to mogoče, prej pa sem toliko energije porabila le za to, da sem branila samo sebe, da me ne bo kdo ogoljufal. Toliko izkoriščanja, podpihovanja ... Ko pomislim nazaj, vem, da je bila to dobra izkušnja, o kateri lahko marsikomu kaj povem. Če bo kdo seveda pripravljen poslušati. In razumeti.

Pri izražanju same sebe vam je bilo od nekdaj v pomoč tudi pisanje. Še vedno? Vam pomaga tudi pri doživljanju nove izkušnje?

Ne. Res sem imela dolgo težave z govorjenjem oz. izražanjem. Zakaj? Ker sem doživela neke težke stvari, ki jih nisem mogla spraviti iz sebe. In še zdaj o vsem ne morem kar tako govoriti. A s pisanjem sem lahko dala ven vse, kar me je bolelo, poslala nekam vse tiste, ki so mi šli na živce, pa jim tega nisem mogla povedati v obraz. S tem sem našla samo sebe. Tedaj sem začela razumeti, da je tisto, kar pišem, tudi to, kar mislim, in da lahko to tudi govorim. Ni bilo lahko, me je pa pisanje nekako odrešilo. Prej so bile moje misli povsem zmedene. Za to si vzameš čas in tako lažje razmišljaš. Si v tišini, nihče ti ne skače v besedo.

Z Andreo imava kdaj težave, ker ne najdeva pravega dialoga. On je glasen in hiter, jaz raje tiho in bolj počasna. Preglasi me in ne morem se izraziti, tako kot bi bilo treba.

Se je vajin odnos spremenil zdaj, ko sta brez smučanja?

Prej je bila vedno poleg neka tretja oseba, zdaj sva končno bolj midva. Težko je bilo zame, a tudi zanj. On se mora kdaj malo umiriti in me poslušati, jaz pa kdaj bolj pohiteti in jasno povedati stvari. Je pa res, da se na koncu vedno najdeva.

Veliko stvari je pri meni v zadnjih letih udarilo ven. Nihče od naju ni več zdržal tega ritma, a vztrajala sva zaradi športa in teh uspehov. Najin osebni odnos pa ni bil takšen, kot bi moral biti. Zdaj sva spet na točki, ko lahko zgradiva nekaj lepega, zaživiva bolj umirjeno.

Morda se sliši smešno, pa vendar: je mogoče, da bi začeli pogrešati vsa ta vajina trenja s treningov?

Prav nič smešno se ne sliši. Telo je navajeno na določene signale. Ja, namesto da bi se kdaj objela in si dejala, da je vse v redu, se začneva prepirati. Sva res takšna idiota, bova nehala in se umirila? A tako pač je, imaš neke impulze, asociacije, ki ne bodo izginile čez noč.

Andrea je denimo predlagal, da gremo plezat, kar je bila najlepša stvar, ki se mi je zgodila letošnje poletje. A sem vmes padla v strašno krizo, jokala sem in protestirala: »Si nor, zakaj morava vedno početi nekaj težkega, zakaj ne moreva samo na sprehod, tako kot vsi normalni ljudje?« Mešati se mi je začelo (smeh). Potem pa sva prišla na vrh in bila sem najbolj srečen človek na tem svetu.

Pač ni tip, s katerim bi počel lahke stvari. Toda dejansko takšne lahke stvari trenutno potrebujem. Jih bom pač delala sama. Morava najti pravo ravnovesje, da bova bolj umirjena. Res pa je, da me kakšna takšna stvar, kot je bilo plezanje, hitro vrne nazaj na težke treninge.

O ravnovesju med moškim in žensko ste se na nek način razpisali tudi v vašem blogu. Se počutite osvobojeno, da lahko pustite bolj na plano svoji ženski plati?

Osvobaja že to, da se mi ni treba vsak dan zaletavati v količke, da mi ni treba metati uteži in biti tečna za vsako stvar, saj vem, da to ni prav. Če želiš biti vrhunski, nič ne sme biti v redu, ves čas moraš biti nekako nezadovoljen. Toda tega se je nakopičilo preveč. Prevečkrat je bilo vse negativno, čeprav vem, da bi bila lahko bolj pozitivna. Vedno smo iskali stvari, ki niso bile najboljše. Boriti se moraš sam s seboj, vsak dan, dan za dnem. Sčasoma se imaš tako zelo pod nadzorom, da še sam ne moreš verjeti. Skoraj nič več se te ne dotakne. Tako sem postala zelo hladna. Tudi do stvari, ki mi sicer ogromno pomenijo. Spomladi nam je umrl pes. In nisem mogla jokati. Ne vem ... (odgovori s cmokom v grlu)

Na tekmah smo vas sicer velikokrat videli zelo čustveno. So bile tiste solze drugačne?

Ja, solze so prišle z utrujenostjo. A sem morala priti do neke ekstremne točke, da sem se zjokala. Določene stvari pa mi sploh ne sprožijo teh občutenj. Recimo, telo je ves čas podvrženo stresu ob naporih, tako je natrenirano, da se na prvih deset stopnic sploh ne odziva. Šele pri 12. morda začutiš napor. Toliko več »inputa« moraš vložiti, da začneš prav čutiti. In to me bega. Ne vem, kako naj prav pojasnim: želim se spustiti nižje, da bi me prej zadelo.

Čustvena otopelost ...

Ampak dosegla sem jo namensko! Čeprav se mi po drugi strani zdi, da ne gre za to ... Ne vem, morda bi kakšen zdravnik znal bolje povedati, kaj je z menoj (smeh).

Vendar pa ste v zadnjem obdobju že začeli delati na tem, se spreminjati?

Začela sem se zavedati, v čem je pravzaprav težava. Če toliko let deluješ na takšen način, izgubiš tisto ženstvenost.

(Mimo pride Lindsey Vonn, poklepetata, nato ju prekine mimoidoči.)

Zanimivo mi je o tem govoriti s temi dekleti. Zadnjič sva imeli dobro debato s Tesso Worley. Strinjali sva se, da si kot kakšen vojak. Na vsaki tekmi se ti zdi, da greš v nek boj. Če si zelo občutljiva oseba, ona recimo (pokaže na Lindsey), se mi ne zdi ...

(Lindsey se poslovi, a se dogovorita za srečanje in si izmenjata telefonski številki.)

Boste pogrešali ta dekleta?

Bom. Lepo se je družiti z njimi. Prej sem bila do njih ... To, da nimam niti njihovih telefonskih številk, pove vse. Pustite me pri miru, sem si mislila. Nekako se nisem želela nikamor vklopiti, ker sem vedela, da mi to kuri preveč energije. Ali pa tega nisem znala vzeti drugače. Že toliko, kot sem imela stikov, je bilo zame naporno, da bi se še bolj spreminjala, bi mi bilo zelo težko.

Ste pa prek tekmic tudi dvigovali svoj tekmovalni adrenalin, kajne?

Res je, čeprav se je z dekleti včasih težko na pravi način spodbujati v tem smislu. Se »pikati«, o čemer sem prej govorila. V športu se je treba »pikati« takrat, ko je treba. Na štartu recimo. Pogledati Lindsey v oči in reči kakšno določeno besedo. Tako kot je to Alberto Tomba naredil Juretu Koširju. Kaj točno je bilo, vesta ona dva, je pa res, da te stvari Italijani znajo, to je v njihovi naravi. Nekdo, ki pa mu to ni tako blizu, se to lahko nauči, mora si upati. Seveda na pravi način, saj lahko vse skupaj izpade tudi precej nerodno. Ko pomislim nazaj, sem se tudi sama začela igrati s tekmicami, a ne tako neposredno, kot to počnejo moški. Bolj prefinjeno, žensko.

Ste si v smučanju ustvarili resnične prijatelje? Ali so to tisti, ki ste jih imeli že od prej?

S športniki se med seboj razumemo, govorimo isti jezik. Zaradi tega sem verjetno tudi pogrešala te bolj tesne stike s športnicami, ki jih nisem imela. Če bi šli zdaj z Lindsey na večerjo, bi verjetno lahko skupaj predelali nešteto različnih tem. A jih doslej nisva nikoli. Morda pa jih bova nekoč. To so lepe stvari, ki jih nisem doživela. To pogrešam. Športniki doživljamo podobne stvari, drugi moji prijatelj, ki jih nimam veliko, tega ne razumejo. Imajo pa ti seveda druge vrednote in stvari, ki nas povezujejo.

Zdaj bo vendarle čas, da se še zbližate s smučarkami.

Prijetno jih je videti, ko tudi one ne čutijo, da jih ogrožam (smeh). Hitro se spremeni odnos.

Kateri ženski lik pa vas je sicer najbolj zaznamoval, tako v življenju kot v karieri?

Seveda, mama ti da neke osnove, ki jih v sebi nosiš celo življenje. Ko sem odraščala ter že imela svoje ambicije in cilje, so bile moje vzornice športnice. Pa tudi moški, ker so bolj pogumni, v svetu nekako veljajo več. Ne vem, od kod to prepričanje, saj imamo pač vsak svoje vloge. Bolj je šlo proti koncu kariere, bolj mi je postajalo jasno, da je vrhunski šport na tej ekstremni ravni in predvsem v teh letih – ker dokler si mlad, vse to doživljaš drugače – za žensko res zelo težak. Se boriti s tistimi koli in si ves čas želeti zmage. Saj je dober občutek, adrenalin, dosegaš uspehe, osrečuješ ljudi. A ko si na štartu, res moraš biti kot bojevnik. V zadnjem obdobju se mi je to kot ženski vse bolj upiralo. »Ženska sem, je res treba tako?« sem se spraševala. Saj je lep šport, tudi nežen, a če želiš zmagovati, je ta vojaški pristop edini pravi. Tako sem prišla do točke, ko si zaradi tega nisem bila več všeč. Ne želim si tega. Želim si lepih zavojev, uživati v tem, nočem pa več razbijati količkov. Takšni so bili moji občutki v tem času. Morda sem res šla tako daleč v ekstreme, da sem se zato začela tako počutiti. Zato sem si tudi rekla: ustavi se.

Katere ženske lastnosti pa najbolj cenite pri sebi?

Saj to občutljivost sem pri sebi vedno zelo cenila. Ta lastnost mi je v smučanju prinesla ogromno. Uf, če je ne bi imela ... Ne gre za to, da med kariero ne bi imela teh ženskih lastnosti, morda le niso toliko prišle do izraza. Kaj cenim? Premalo časa se počutim žensko. Dolgo sem bila le dekle, vlekla sem to otroško igrivost, saj sem jo potrebovala. Pri 30 letih sem tako še čisti otrok. Po eni strani je to dobro, po drugi pa si že želim drugače dojemati samo sebe.

Ste si sicer za to leto sestavili kakšen »bucket list«? Kaj vse boste poskusili, si privoščili?

Pravzaprav ja, a je na njem le to, da začnem samo sebe sprejemati na drugačen način. Da spremenim nekaj stvari pri sebi in v odnosih do drugih. Doslej sem bila vedno le jaz, jaz, jaz. Saj verjetno je prav, da se ukvarjamo sami s sabo. Ampak vseeno je zame morda čas, da se začnem ukvarjati tudi z drugimi. To je moja prva točka na seznamu. Da se navadim na to, da same sebe ne analiziram ves čas. Kar ni tako enostavno, kot se sliši. Niti ni zabavno, da imaš čas le zase. Sicer pa nič kaj drugega. Takšnega adrenalina, kot sem ga doživljala na tekmah, ga verjetno nikjer več ne bom. Morda je živeti brez njega dovolj velik izziv.

Kako se vidite čez deset let, česa si želite?

Imeti družino. Imeti dva paglavca, ki bi mi ves čas »težila«. Da ne bi imela časa za nič drugega kot za njiju. No ja, morda bi bil kar eden dovolj. Oziroma enega, ki mi ves čas »teži«, že imam (smeh). Torej minimalno enega.

Imate radi otroke, kajne?

Otroci so edini, ob katerih ne morem ostati hladna. Povsem me prevzamejo. Verjamem, da te lahko tudi povsem uničijo, ampak to je to. No, pa sva spet pri tem, kolikšno raven stresa potrebujem. Očitno bi bilo materinstvo res idealno zame (smeh). Se pa bojim, da bom kmalu znižala to svojo raven in hitro ne bom več potrebovala toliko stresa.

Imate v načrtu tudi delati z njimi?

Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da sem zadela s svojim študijem. Otroci so moj navdih, me napolnijo. Ne morem verjeti, da tudi študiram v tej smeri, čeprav sem vedela, da me bodo otroci vedno veselili. Ne vem pa, koliko imam vzdržljivosti oz. potrpljenja. No, to je še ena nova stvar. Treba bo začeti od začetka.