Ljubljana – Ženski smučarski skoki nimajo dolge tradicije, a so njene predstavnice morale čez mnoge ovire, da so panogo popeljale do največjih tekmovanj. »Ko sem končevala kariero, je vse ugašalo, ni bilo upanja. A so se stvari na srečo obrnile,« se je spomnila Monika Pogladič, poročena Marčinković, ena od slovenskih začetnic.
Korošica, ki sodi v prvo generacijo slovenskih skakalk – ledino so orale še Tanja Volčjak, Urška Rožman in Tamara Kancilija –, je pred štirinajstimi leti, ko so ženski skoki začeli dobivati osnovno podobo v svetovnem merilu, pustila najmočnejši pečat. V zgodovino se je vpisala kot prva slovenska skakalka z zmago v celinskem pokalu. Ta je tedaj veljal za najpomembnejše tekmovanje v panogi.
Pot do celinskega pokala, ki so mu zeleno luč v ženski konkurenci pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) prižgali v sezoni 2004/2005, je bila za dekleta dolga in strma. Dotlej so se morala znajti vsaka po svoje. »Prvo leto sva šla z očetom v lastni režiji na turnejo po Avstriji in Nemčiji. Takrat še nihče ni vedel za ženske skoke. Tekmovanju smo rekli turneja štirih skakalnic. Trenirala sem pod okriljem tujih trenerjev, vadila sem malo z Američani, malo z Avstrijci, s tistimi, ki so me bili pripravljeni vzeti pod svoje okrilje. Morala sem se znajti,« se je Monika Marčinković spomnila začetkov.
Same skrbele za opremo
Leto pozneje sta z očetom »pritisnila« na smučarsko zvezo, po tekmah so dekleta hodila kot reprezentanca, ta je tudi pokrila prve stroške. »Še naprej pa smo morale same skrbeti za opremo, servis smuči. Ni bilo reprezentančnih oblačil, v katerih bi nastopale enotno. Sčasoma so se stvari bolj uredile,« je povedala. Vso konkurenco je ugnala leta 2005 v Nemčiji, pred tem pa se je še dvakrat povzpela na stopničke.
Eden od razlogov za konec kariere leta 2007, tedaj je bila še najstnica, je bilo tudi slabo stanje panoge. Perspektive ni bilo. »Zapadla sem v krizo, kriza pa je prevevala tudi ženske smučarske skoke. Bili so na razpotju, ali bodo propadli ali zaživeli,« je razkrila. Vesela je, ker so novi rodovi dočakali premike na bolje.
Vztrajnost se je poplačala
V njenih časih se je javnost posmehovala ženskim skokom: »Tudi marsikateri slovenski vrhunski športnik.« Na ulici jo je kdaj kdo vprašal, ali ženske res skačejo. »Vesela sem, da se panoga razvija naprej. Še vedno pa so dekleta v primerjavi s fanti zapostavljena. Prejšnji konec tedna smo lahko videli, da jim na tekmi niso čistili skakalnice, ko je snežilo. Tudi denarne nagrade, številčnost gledalcev in sponzorjev je drugačno kot pri moških. Ženskim skokom še dosti manjka, a dosegli so neko raven, na kateri je mogoče delati,« je dejala.
Misel na svetovno prvenstvo ali olimpijske igre je bila v obdobju, ko je Monika še tekmovala, nepredstavljiva. »Punce so vztrajale, pritiskale na FIS, uspelo jim je. Zasluženo,« je razmišljala. FIS je premierno SP izvedla leta 2009 v Liberecu, v sezoni 2011/2012 je zagnala svetovni pokal, krstne OI so skakalke doživele v Sočiju 2014.
Odmevnost domače tekme
Ogromno je k prepoznavnosti in razvoju športa v slovenskem prostoru prispevala tekma na Ljubnem, pravi Monika. »Iz leta v leto dogodek raste, pridobiva na odmevnosti, ljudje ga množično spremljajo, veliko se je spremenilo, opažam velik napredek,« je dejala nekdanja tekmovalka, ki je med kariero iz klubskih vrst Mislinje prestopila v vrste Ljubnega.
V Zgornji Savinjski dolini je tekmovala na premierni preizkušnji (2006) in na drugi izvedbi (2007). »Ob premierni tekmi je bila prav posebna čast, saj smo se odločili, da se izpelje, ker sem prišla v klub. Čutila sem dolžnost. Ampak takrat moji skoki niso bili na visoki ravni. Imam pa prijeten spomin,« je govorila o prvi prireditvi, na kateri se je zbralo tisoč gledalcev. Kako je rastla, potrjuje podatek o številu obiskovalcev: ob premieri na ravni svetovnega pokala leta 2012 se jih je zbralo približno 6000, v zadnjih dveh letih se je število podvojilo ...
Ena tistih, ki skakalke zvesto spodbuja, je tudi Monika. Ostaja tudi v stiku z nekdanjimi tekmovalkami, svojimi vrstnicami, s katerimi je leta 2012 v Beljaku kot mlada mamica spet čisto zares skočila v spomin na stare čase.













