Tiskane izdaje
Primož Peterka je z dvema velikima kristalnima globusoma in petnajstimi zmagami za svetovni pokal še vedno najuspešnejši slovenski smučarski skakalec. Za nameček je 36-letni Moravčan tudi naš edini skupni zmagovalec novoletne turneje (1996/97). Verjame, da bo po lovoriki na tem znamenitem tekmovanju tokrat posegel Peter Prevc.
Čez devet dni bo minilo že 19 let od vaše skupne zmage na novoletni turneji.
Hvala, ker ste me spomnili, da je že tako dolgo od tega. (smeh)
Kaj vam je od tega sijajnega podviga ostalo najbolj v spominu?
Tista turneja je bila zame prva, na kateri sem nastopil na vseh štirih tekmah. Tako sem prvič videl Oberstdorf in Garmisch-Partenkirchen, nova prizorišča pa so zame že od nekdaj predstavljala prav poseben izziv. Razmišljal sem o vsem mogočem, zanimalo me je, kako se bom odzval, prilagodil in znašel na novi skakalnici, najbolj pa sem bil radoveden, kako mi bo šlo: dobro ali ne. Kljub vsemu pa se najbolj spominjam zadnje preizkušnje v Bischofshofnu, ki je bila malo navijaška. Tamkajšnja naprava je sicer velika, vendar predvsem dolga, en dodaten skok na njej pa je bil tudi zame – čeprav sem bil mlad – precejšen zalogaj. Treba je namreč vedeti, da se je tedaj na vrh vseh skakalnic še pešačilo in po dolgih desetih dneh turneje mi je bil še en nastop – iskreno povedano – res odveč.
Tako dolgo – namreč 19 let – se čaka tudi na našega drugega zmagovalca na tem znamenitem tekmovanju. Zdi se, da je lovorika zdaj spet na dosegu slovenskih rok. Peter Prevc, ki je v svojo korist odločil zadnje tri preizkušnje v svetovnem pokalu, turnejo začenja kot vodilni v skupnem seštevku, zaradi česar je za mnoge glavni favorit. Tudi za vas?
Vsekakor! Predvsem zaradi izjemno stanovitne forme, v kateri je na začetku te sezone. Nočem mu nalagati kakršnega koli dodatnega pritiska, vendar pa zadnje tekme kažejo, da je ta čas z naskokom številka 1.
Prevc opozarja, da štiri tekme pomenijo osem skokov ...
In vmes še vožnje s prizorišča na prizorišče, pakiranja, razpakiranja ... Strinjam se, da so vsakršne napovedi sila nehvaležne, toda dejstvo je, da je Peter trenutno najboljši skakalec na svetu.
To je navsezadnje dokazal tudi v Engelbergu, tradicionalni generalki za novoletno turnejo, na kateri je prepričljivo v svojo korist odločil obe tekmi.
Sploh njegov zadnji tamkajšnji skok je bil tako izjemen, da je bil že brutalen. Ne vem, ali se ga da v tem trenutku izvesti bolje.
Glavni trener naše reprezentance Goran Janus je – kajpak v smehu – pripomnil, da bi lahko lepše doskočil.
(smeh) No, dobro. Lahko bi prejel pet dvajsetic, te so (res) še manjkale. (smeh)
Enak podvig kot Petru je vam na veliki napravi Titlis uspel leta 1997, ko ste prav tako na njej slavili dve zmagi.
To je ena od redkih skakalnic, ki je še niso prenovili. Če bi sam še skakal, bi si želel, da bi ostala takšna, kot je. Čeprav je »gauga«, kakor pravimo zastarelim napravam, je zame ena od boljših. Zame je bila ena od najljubših.
V čem ob izvrstnem skakanju in izjemni stanovitnosti še vidite Prevčevo (pre)moč?
V tem, da nas je v zadnjih letih navadil, da med sezono še stopnjuje svojo formo. Za nameček je psihično izjemno trden in športnik v pravem pomenu besede. Upam, da se tega zaveda tudi konkurenca in da je zaradi tega še dodatno zaskrbljena. Peter je namreč pravi robot za doseganje uspehov. Takšnega bi si želel imeti sleherni trener.
Kdo ga lahko po vašem ustavi na poti k lovoriki na novoletni turneji?
Glede na to, kako je skakal v Nižjem Tagilu in Engelbergu, ne vidim nikogar, ki bi mu lahko preprečil skupno zmago. Vendar pa se nikoli ne ve, katerega asa držijo v rokah Avstrijci in Nemci. Turneja je »njihova«, zato je vprašanje, s kom bodo »prileteli«. Ne gre pozabiti niti Norvežanov, pri katerih je zdaj toliko vrhunskih skakalcev, da so si že drug drugemu v napoto, zato kljub vsemu ne bi stavil na katerega od njih.
Norvežani so na prvih tekmah v sezoni dvigovali prah tudi s številnimi diskvalifikacijami.
Skrajni čas je že bil, da se jih je postavilo na realna tla oziroma da se jim je pokazalo, da pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) mislijo resno z novimi pravili in strožjimi kontrolami. Pravilno.
Mar lahko na končni razplet turneje vplivajo tudi prireditelji, kakor so poskusili v vašem primeru, ko so vas v Bischofshofnu – kot ste že omenili – še enkrat poslali na vrh zaletišča, potem ko so razveljavili vaš dolg skok?
Bil je dolg, vendar spet ne tako ekstremno, da bi ga morali razveljaviti. Konec koncev sem vodil v seštevku turneje. Ko sem izvedel, da so zaradi mojega nastopa prekinili serijo in da jo bodo začeli znova, je bila moja prva misel: »Barabe!« Vendar pa je moja jeza hitro minila, bolj kot besen pa sem bil utrujen in se mi res ni dalo še enkrat pešačiti proti vrhu zaletišča. Na srečo sem bil takrat psihično res zelo močan, vedel sem, da dobro skačem, zato me dodatni skok ni mogel iztiriti. Še več; bil je celo boljši od razveljavljenega. V največje zadoščenje pa si štejem to, da se mi tedanji norveški tehnični delegat in njegov italijanski pomočnik še danes opravičujeta, ko se srečamo. Očitno sta morala biti pod velikanskim pritiskom. Če bo šlo na tesno na tej turneji, se zna zgoditi, da bodo prireditelji znova posegli tudi po kakšnih psiholoških trikih. Treba je namreč vedeti, da so tudi skoki posel in da Avstrijcem in Nemcem lovorika na turneji pomeni ogromno.
Ste psihološke igre zaznali še kje drugje?
Ne vem, če lahko temu rečemo psihološka igra, je pa tako, da prireditelji vselej najprej in najbolje poskrbijo za svoje skakalce, pa naj gre za postavitev slačilnic ali namestitve. Le pri nas je bilo včasih tako, da so bili na prvem mestu Avstrijci in Nemci, šele nato smo prišli na vrsto Slovenci.
Pa se vrniva k Engelbergu, ki je bil nepozaben tudi zaradi zgodovinske dvojne zmage bratov Prevc.
Domnova skakalna tehnika je po mojem mišljenju tehnika prihodnosti. Je sicer tvegana, vendar ne v smislu, da bi bila nevarna, ampak bolj v razliki, ki se pokaže pri dobrem in slabem skoku. Ta je pri Petrovi tehniki manjša, pri Domnovi pa zna biti, kakor opazujem na treningu, ogromna, čeprav je res, da je tako »ploven« in zdaj povrhu v takšni formi, da lahko v zraku nadomesti tudi kakšno napako pri odrivu. To se je lepo videlo na drugi tekmi v Švici, na kateri se je – čeprav je pri obeh serijah zamudil odskok – izkazal s petim mestom.
Werner Schuster, trener nemške skakalne vrste, je izjavil, da je Domen – kar zadeva letenje – verjetno najboljši, kar jih je bilo doslej v tem športu.
Bi se kar strinjal z njim. To sta skakalec in način skakanja, ki trenerju takoj padeta v oči.
Kaj pa na turneji pričakujete od drugih Slovencev?
Vrhunske uvrstitve zagotovo tudi od Anžeta Laniška. Robi Kranjec je tudi že dokazal, da je lahko zraven, pri Juriju Tepešu pa se nikoli ne ve. Lahko zmaga, lahko pa ga tudi ni nikjer. Anže Semenič ta čas na žalost ni v takšni formi, v kakršni je bil, denimo, ob koncu prejšnje zime. Je pa tudi bolj letalec, zato ima večje možnosti na velikih napravah, zlasti letalnicah. Tilen Bartol pa je še eden takšnih, na katerega postaneš hitro pozoren, zato se pustimo presenetiti. Zdajšnja mladinska reprezentanca je res izjemno močna.
Za prihodnost slovenskih skokov se potemtakem res ni treba bati.
Glede na to, da imamo številne nadarjene fante in sodobni center v Planici, ki je vsekakor eden od najboljših na svetu, imajo zdaj trenerji dejansko zgolj sladke skrbi. Ves sistem, katerega zametke je že pred leti osnovala in postavila Marija Simčič, takratna ravnateljica ekonomske srednje šole oziroma gimnazije v Kranju, je izvrsten. Zavidajo nam ga celo v velesilah, sam pa sem ponosen, da smo končno enkrat korak pred drugimi in ne vedno za njimi.
Kmalu po novoletni turneji bo na sporedu še drugi vrhunec zime – svetovno prvenstvo v poletih na Kulmu, za katerega si je Janus za cilj zastavil osvojitev dveh kolajn.
Če Goran tako pravi, ima že kaj za bregom. Kdo ve, morda ima res kakšno poslovno skrivnost.
Je pa zanimivo, kako zelo je preporodil slovenske skoke, ko je spomladi leta 2011 postal glavni trener.
Zanimivo, mar ne? A rezultati kažejo, da s svojo ekipo očitno igra na prave strune.
Pa preidiva še k našim skakalkam, nad katerimi bedite kot pomočnik glavnega trenerja Staneta Baloha. Kako ste zadovoljni s štartom varovank v sezono?
Vse, razen Maje Vtič, ki je iz sebe izvlekla maksimum, so dolžnice uvodnih treh tekem. Vem, da so Špela Rogelj, Ema Klinec, Katja Požun in Urša Bogataj sposobne veliko več, o tem ni nobenega dvoma. Kolikor sem bil lani jezen zaradi enomesečnega premora, sem zdaj vesel, da imamo na voljo toliko časa za utrditev samozavesti, ki je našim dekletom najbolj primanjkuje.
Ali še ohranjate stike z nekdanjimi tekmeci?
Bolj ali manj redno se srečujemo zlasti na skupnih prizoriščih deklet in fantov. Andreas Goldberger dela kot strokovni komentator na avstrijski televiziji, Dieter Thoma na nemški, Norvežani na svoji ...
Obujate spomine na medsebojne dvoboje?
Thoma me še vedno kliče mulec, jaz pa njega Dietrich. Sem ter tja ga – tako za šalo – povprašam po njegovih kolenih, saj ni ravno slovel po doskokih v telemark. V tistih časih se je sicer govorilo marsikaj, da sva celo sprta, vendar pa to ni bilo res. Za »Goldija« pa mi verjetno tudi ni treba razlagati, kakšen človek je, saj je res super in vedno prijazen do vseh. Pred tremi leti je celo razmišljal o tem, da bi »svoje« šolsko tekmovanje pripeljal celo v Slovenijo.
Kako (bo)ste preživeli božično-novoletne praznike?
Božič doma, novo leto pa odvisno od otrok. Če bodo pokonci, bomo šli – po zadnji informaciji, ki sem jo dobil – v mesto gledat ognjemet.
