Morgenstern odločitev najprej zaupal hčerkici Lilly

Slovo smučarskega skakalca: Avstrijec Thomas Morgenstern poslej v drugih dimenzijah.

Objavljeno
29. september 2014 16.46
Mi. Š., šport
Mi. Š., šport
Čeprav si je avstrijski smučarski skakalec Thomas Morgenstern spomladi in poleti zelo prizadeval, da bi si povrnil zaupanje in nadaljeval uspešno športno pot, je slednjič podpisal »vdajo«. Njegovo telo je še želelo skakati, vendar mu glava tega ni več dovolila, zato je po temeljitem premisleku na petkovi novinarski konferenci razkril, da končuje bogato kariero, ki je bila prežeta z vzponi in padci.

Odločitev o tem, da bo skakalne smuči postavil v kot, je v njem zorela vse poletje, dozorela pa konec avgusta po treningu v Planici. »Ko sem se vzpenjal na vrh tamkajšnje velike naprave, sem pomislil na to, kaj vse bi se mi lahko zgodilo, če bi se mi v zraku odpela vez ali če bi sam naredil kakšno napako, kar seveda ni najboljše izhodišče za dober nastop. Ko prideš enkrat tako daleč, da se začneš spraševati o takšnih stvareh, je bolje odnehati,« je 27-letni Avstrijec priznal, da se je na treningih – zlasti na velikih skakalnicah – zelo mučil. Na zadnjih pripravah v Innsbrucku je bilo celo tako hudo, da jih je prekinil in se odpeljal domov.

Grozljivi januarski padec na Kulmu je pri njem pustil prevelike posledice, toda za njegovo podzavest ni bil nedolžen niti tisti, ki ga je slab mesec pred tem doživel v Titisee-Neustadtu. »Takrat sem se notranje zlomil,« je razkril Morgenstern, ki pa si je presenetljivo hitro opomogel in se v velikem slogu vrnil za novoletno turnejo 2013/14, na kateri je v končnem seštevku osvojil odlično drugo mesto za rojakom Thomasom Diethartom. Toda nato je sledilo strmoglavljenje na Kulmu in vnovično okrevanje, pri katerem je prehiteval dogodke, da bi nastopil na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je potem na posamičnih tekmah zasedel 14. in 40. mesto, na ekipni preizkušnji pa prispeval pomemben delež k srebrni kolajni Avstrijcev.

Zatem je končal sezono in se umaknil, da bi se v miru odločil o svoji prihodnosti. Da bo sklenil športno pot, je – zanimivo – najprej zaupal še ne dveletni hčerkici Lilly. »Sedela sva na tleh in se igrala, medtem ko je bil na televiziji posnetek ene od tekem v smučarskih skokih. Mimogrede sem ji rekel: 'Mene pa takole ne boš več videla.' To je bil zame nadvse čustven trenutek, seveda ne tudi zanjo, ker še ne dojema vseh stvari tako kot mi,« je zaupal šampion iz Špitala ob Dravi in pribil, da Lilly (z njeno mamico Kristino Cerncic sta se sicer pred dobrim letom razšla) ni vplivala na njegovo odločitev, je pa vesel, da bo lahko v prihodnje preživel več časa z njo.

Ko je novico o koncu kariere, h kateri je ob pomanjkanju zaupanja vase botrovalo tudi dejstvo, da iz sebe ne bi mogel več iztisniti zadnjih deset odstotkov za skok na vrh, sporočil tudi glavnemu trenerju avstrijske reprezentance Heinzu Kuttinu in nato še na novinarski konferenci, mu je močno odleglo. »To je veliko olajšanje zame, še bolj pa za mojo mamo, ki je kar vriskala od navdušenja, ko je izvedela za mojo odločitev,« je v smehu pripomnil »Morgi«, ki je na skakalnicah in ob njih doživel ogromno lepih trenutkov. Kot najlepšega je izpostavil osvojitev naslova olimpijskega prvaka na veliki napravi v Torinu oziroma Pragelatu '06.

»Ne le zaradi uspeha, temveč tudi zaradi odličnega vzdušja v ekipi in velikega prijateljstva z Andreasom Koflerjem,« je pojasnil 184 centimetrov visoki in 68 kilogramov težki Avstrijec, ki je ponosen tudi na preostale lovorike. Med posamičnimi kaže omeniti še naslov svetovnega prvaka na srednji napravi v Oslu '11, velika kristalna globusa v sezonah 2007/08 in 2010/11 ter 23 zmag v svetovnem pokalu, za nameček se je z reprezentančnimi kolegi veselil še dveh zlatih ekipnih odličij na OI, sedmih na nordijskih SP in treh na SP v smučarskih poletih. Na vprašanje, ali kaj pogreša v svoji vitrini, je odvrnil, da bi – če bi lahko – zgolj svojo bronasto kolajno s SP v poletih leta 2006 v Bad Mitterndorfu oziroma Tauplitzu zamenjal za najžlahtnejšo.

»Vendar pa lahko živim s tem, da nisem bil svetovni prvak v poletih, saj nisem nikdar veljal za najboljšega letalca,« je povedal Morgenstern, ki o svojem letošnjem strašljivem padcu na Kulmu – razumljivo – ni želel preveč razpredati, je pa ob tem ugibal, da je bil morda za nekaj tudi dober. »Zaradi njega bom lahko zdaj počel nekaj drugega, se bolj posvetil zasebnemu življenju in se začel premikati v drugih dimenzijah,« je razmišljal eden od najboljših skakalcev v zadnjem desetletju, ki še ne ve natančno, kaj bo počel v prihodnosti. Ker je bil do zadnjega povsem osredotočen na svojo vrnitev, ni izdelal načrta B. »Vendar brez skrbi: imam kar nekaj možnosti, tako da mi ne bo dolgčas,« je zatrdil »Morgi« in zagotovil, da lahko od uspehov, ki si jih je priskakal, dobro živi še vrsto let.

»Seveda sem zaslužil kar nekaj denarja, ali sem z njim preskrbljen do konca življenja, pa je relativno. Če bi šel vsak dan letet s helikopterjem, kar je moja velika strast, bi mi ga seveda kmalu zmanjkalo. Če pa bom živel kot večina ljudi, mi še lep čas ne bo treba v službo. Vendar pa to, da ne bi ničesar počel, ni v moji naravi. Krizo dobim že takrat, ko sem eno dopoldne doma in nimam česa početi,« je še dejal olimpijski šampion iz Torina '06, vesel, ker se bo lahko poslej ukvarjal tudi s stvarmi, za katere v preteklih letih ni imel časa.