Nad Dance kot nad Nemce

Bil sem na strani pobude vodstva RZS o odhodu s prvenstva, ko so se začele dogajati čudne reči, a z bolj hladno glavo se strinjam z odločitvijo, da je reprezentanca ostala na Hrvaškem. Z drugimi stvarmi naj se ukvarjajo drugi, igralci naj delajo tisto, kar najbolje znajo. Na igrišču so pokazali, kaj zmorejo in si priigrali napredovanje v drugi del. Po psihološki plati je bila to sicer najbolj zahtevna tekma in glede na to, kaj se jim je dogajalo, so zame fantje veliki zmagovalci, čeprav niso osvojili toliko točk, kot smo si želeli. Kapo dol! Upam, da jim bodo v nadaljevanju turnirja dovolili igrati svojo igro.

Vrhunec v prvem delu pa je bila gotovo tekma z Nemčijo, to je bil eden najboljših dvobojev prvenstva doslej. Slovenska igra in učinek vratarjev sta bila na izjemni ravni. Tudi predstava z Makedonijo ni bila slaba, a sta Slovenijo zmage stali dve tehnični napaki. Proti Črni gori vprašanja o zmagovalcu ni bilo, temveč le, koliko časa bodo tekmeci zdržali slovenski ritem igre.

In ta je vodilo tudi za drugi del tekmovanja, v katerem je mogoče vse tri tekme dobiti ali izgubiti. Dobro je, da točkovno nihče ne izstopa in je še vse odprto. Presenetili so me Čehi, ki so pokazali, da so tudi Danci premagljivi. Jutri se bo treba olimpijskih prvakov lotiti s takšno obrambo kot Nemčije – na robu nedovoljenega. Sicer je slovenski recept znan – granitna obramba, hiter prehod v nasprotni napad in vztrajanje pri visokem ritmu. Danci niso vajeni, da ga lahko kdo proti njim drži vso tekmo. Vemo tudi, kdo je Mikkel Hansen, težko ga je ustaviti in lahko sam dobi tekmo. Morda bi ga veljalo čim več napadati v obrambi, saj mu rado uide roka, na tem prvenstvu pa se za to dobi več kot le dveminutno kazen …