Tiskane izdaje
Ljubljana – Domen Prevc (na fotografiji levo), komaj 16-letni smučarski skakalec kranjskega Triglava, je največje odkritje te sezone svetovnega pokala. Že na svoji četrti posamični tekmi med elito se je zavihtel na zmagovalni oder, potem ko je s sobotnim drugim mestom v Engelbergu dopolnil uspeh starejšega brata Petra (desno).
Kako doživljate svoj meteorski vzpon med svetovno elito?
Normalno treniram naprej. Če bi karkoli spreminjal, ne bi bilo več tako dobro. Zato gledam samo naprej in se ne oziram nazaj na pretekle vesele trenutke. Tudi zato ne, da ne bi postal petelin. Kdor to postane, namreč hitro pade na trda tla.
Ali so se vaša pričakovanja po sijajnem koncu tedna v Engelbergu kaj povečala?
Ne, želim si le dolge in lepe skoke. Na vsako tekmo se odpravim z enako miselnostjo, kot sem se na uvodno v Klingenthalu. Da nimam ničesar izgubiti.
Že od daleč se vam vidi, da v skokih izjemno uživate.
Šport je igra.
Koliko čestitk ste prejeli za odlične nastope v Švici?
Bilo jih je res ogromno, najbolj sem se razveselil tistih od domačih, znancev, župnika ...
Kakšen pa je bil odziv sošolcev?
Zjutraj me bučno pozdravijo, potem pa gre dan normalno naprej.
Ali so vam starejši reprezentančni kolegi naložili kakšno posebno nalogo ob prihodu v ekipo?
Ne, nič posebnega. Tudi na streho reprezentančnega kombija mi ni treba, ker imam smuči v Elanovem.
Z njimi ste – glede na to, da ste hitri v zaletni smučini – gotovo zelo zadovoljni, kajne?
Hitrost je odvisna od tega, kako čepiš in se spuščaš po zaletišču. Je pa tako, da je Elan slovenski ponos. Že zaradi tega imam občutek, da smuči letijo še bolje.
Katera je vaša prva asociacija za novoletno turnejo?
Kaj pa vem. Štiri tekme v zelo kratkem času.
Ali vam je morda ostal v spominu kateri od njenih junakov?
Prav posebej ne. Nazadnje, ko sem jo zares spremljal od začetka do konca, jo je dobil Gregor Schlierenzauer, ki je izbruhnil podobno mlad kot jaz.
Skokov tudi sicer ne gledate prikovani pred televizijski sprejemnik?
Ne, kadar imam prosti čas, ga raje izkoristim za sprostitev, denimo na računalniku. Ko je bila tekma v Nižjem Tagilu, sem pogledal le Petrov prvi nastop, po njem pa sem že vedel, da bo zmagal.
Kaj pa si radi ogledate?
V zadnjem obdobju tudi filmov ne preveč. Če že, si pogledam kakšno zanimivo dokumentarno oddajo.
Uvodna preizkušnja novoletne turneje bo že po tradiciji v Oberstdorfu, kjer ste si na oktobrskih pripravah izbojevali mesto v udarni slovenski ekipi.
Lahko bi rekli tudi tako. Skakalnica mi ustreza, je pa v skokih tako: če si dober, si dober povsod.
Kako pa poznate preostale tri naprave?
Na njih pa še nisem skakal.
Je tudi za vas brat Peter glavni kandidat za skupno zmago na turneji?
Da, trenutno je prvi favorit, upam pa, da ne bo vnovič tako kot v zadnjih letih, ko se je ravno za turnejo pojavil nov avstrijski obraz in presenetil.
Kako gledate na svojega velikega brata?
Kot na brata pač. Zame še zmeraj ni kakšna posebna zvezda, sem pa zelo vesel, ko kaj »podedujem« po njem.
Ali ste se medtem že navadili na ves rompompom okrog sebe?
Da, na to, da se ljudje veliko bolj zanimajo zame, sem se že kar navadil.
So takšne novinarske konference bolj naporne od skakanja?
Bolj naporne ne, so pa bolj zoprne. A so me medtem že naučili, da takšne obveznosti sodijo zraven.
