Ne za zmago, za popolnost

Na Delovi naslovnici se je Rok Petrovič pojavil februarja 1983 kot mladinski svetovni prvak. »Tekmecem ni dovolil nikakršnega presenečenja. Že na prvi progi si je prismučal dovolj naskoka, da njegova zmaga niti za trenutek ni visela na nitki. Obakrat, čeprav drugič razumljivo malo previdneje, je brez napake opravil s težko progo,« je o vzhajajoči zvezdi takrat zapisal novinar Oto Giacomelli.

»Srečen sem, čeprav sem bil prepričan, da bom nalogo zmogel. Na drugi progi je bilo vsako tveganje odveč. Tekmece bi sicer lahko deklasiral, s tem pa bi zmago postavil na kocko,« je tik pred 17. rojstnim dnevom ob naslovu v Sestrieru samozavestno povedal Petrovič.

S Sestrierom sta stkala posebno vez. Sezono pozneje je ob svojem premiernem nastopu v svetovnem pokalu prav tam vknjižil prve točke (11. mesto), v naslednji zimi pa zmagal. »Smučal sem tako, kot sem mislil, da je treba za zmago. Nisem tvegal vsega. Glede hitrosti bi nekaj še lahko pridobil pa tudi še nekaj tehničnih napak je bilo. No, nekateri bodo sicer rekli, zmagal si, zdaj je vse v redu, kaj zdaj še iščeš dlako v jajcu. Z mano pa je tako, da hočem od vsake tekme pridobiti čim več, jo analizirati, odkriti napake. Moj cilj je, da se čim bolj približam najboljši vožnji. Ne pa, da sem zadovoljen z eno ali dvema zmagama,« je ob prvencu razmišljal Petrovič, ki je že zjutraj vedel, da bo stal na zmagovalnem odru: »Bil sem tako prepričan o tem, da bi šel tudi stavit.« Z njim se je veselil tudi as Bojan Križaj: »Zelo lepo je bilo čestitati Roku ob tem fantastičnem uspehu, njegova zmaga me ni prav nič presenetila, saj sem prepričan, da je že v tej sezoni sposoben za največje dosežke.«

Italijani so pisali o fenomenu, plazu z vzhoda, niso pa pozabili omeniti, da »bo Jugoslovanom začela počasi pohajati sapa«. Pri Gazzetti dello Sport so se spotaknili ob »čudne čelade, s katerimi se zdijo kot NLP«. Petroviča so označili, da je narejen za smuči, zmagoslavje pa so pripisali tudi navdušenju v Sloveniji, »kjer ljudje kupujejo razglednice po 1500 lir in tako podpirajo vrhunske mojstre belega športa«. Trener italijanske reprezentance Gabrielli je pohvalil Petrovičevo neverjetno tehnično moč. »Toda sama tehnika ni taka, da bi jo kazalo kopirati. Z našim moštvom smo gledali upočasnjeni posnetek: zelo dobro prevozi tri ali štiri vratca, z največjo hitrostjo, vendar potem postane žrtev kakega zdrsa. Rekel bi, da glede na svojo tehniko vozi prehitro. Seveda pa je njegova agresivnost že pregovorna in zgled za vse,« je opisal slog vzhajajoče zvezde. L'Equipe je zapisal, da si je Rok z zmago odprl vrata med največje: »Njegov oče, profesor v Ljubljani, ki je prvi predložil za doktorat disertacijo iz športne sociologije, nepopustljiv teoretik tehnike treninga, je navsezadnje le imel prav. Njegov sin je kljub težavam s hrbtenico, ki mu niso dopuščale treninga v dveh poletnih mesecih, postal mlada zvezda, katere prihod je njegov oče napovedoval že nekaj let.«

Najbolj je odmevala Petrovičeva zmaga v Kranjski Gori, kjer si je na prvi progi prismučal 80 stotink prednosti pred drugouvrščenim. Kljub temu na drugi ni taktiziral. »Ves njegov drugi slalom je bil ena sama hitrost, tekma prav na robu tveganja. Celo direktor alpskih reprezentanc Tone Vogrinec se je prestrašil: 'Prehitro, za vraga,' mu je ušlo, ko je kot na trnih spremljal skoraj neverjeten pogum. Prav v tem, da ni za hip popustil, da se je prepustil tekmi do popolnosti, čeprav lahko celo za ceno največjega uspeha, je veličina Rokove popolne zmage,« je zapisal Delov novinar Jože Dekleva.

Preden je marca 1986 v ZDA postavil piko na i z zadnjo, peto zmago v karieri, je slavil še dvakrat: v Wengnu na »najtežjem slalomu na svetu, na najbolj ekstremni progi, ki je bila povrhu še poledenela«, in Lillehammerju, ki je bil zaradi preprostosti zelo težek. Dokazal je, da je dozorel v velikega tekmovalca, ki je kos vsem podlagam in razmeram.