Tiskane izdaje
Verjetno je prednost pred tekmo spati v domači postelji. Predvsem, ko zboliš.
Drži. V torek sem se res slabo počutil, imel sem visoko vročino, bruhal. Tudi dan pozneje ni kaj prida bolje. Zame je najbolj pomembno, da se stanje popravi v soboto, saj mi je veleslalom v Adelbodnu morda celo pomembnejši od slalomske tekme. V veleslalomu sem uvrščen med najboljšo trideseterico, v slalomu pa imam visoko štartno številko. Ali bom nastopil doma na Sljemenu, se bom odločil na dan tekme, odločitev bo odvisna od počutja. Ne bomo ničesar silili.
Kakšen status imate kot alpski smučar na Hrvaškem?
Zelo dober. V naši ekipi vse odlično deluje. Če govoriva o primerjavi z drugimi panogami, pa so seveda poletni športi močnejši. A zaradi Ivice in Janice je dobilo smučanje tudi več prostora.
Vaša ekipa je majhna,
Kakšen odnos imate s Slovenci?
Povezujemo se, rad treniram z njimi. Zdaj smo vadili v Kranjski Gori, sodelujem z Žanom Kranjcem in Štefanom Hadalinom. Na treningih je včasih hitrejši Žan, včasih sem jaz. Ponavadi sem boljši na tekmah kot na treningih, na treningih sem počasnejši.
Pa z drugimi ekipami?
Med sezono se včasih tik pred tekmami dogovorimo za kakšen skupen trening, v pripravljalnem obdobju pa ne. Drugi gredo namreč v Argentino, mi pa ostanemo na Zermattu.
Čutite, da ste morda kdaj za kaj prikrajšani?
Ničesar ne pogrešam, vse imam. Smučarska zveza nas 100-odstotno finančno podpira, kar je super. Ko še nisem bil v reprezentanci, je bilo vse na plečih staršev. Koliko denarja sta porabila – trenirala sva oba s sestro –, te številke ne poznam, a je gotovo visoka. Ampak zadnjih 12 let mi ni treba več ničesar plačati iz svojega žepa.
Ivico Kostelića poznate skozi različna obdobja: v otroštvu ste ga verjetno občudovali, pozneje sta postala sotekmovalca v reprezentanci, zdaj je vaš svetovalec. Kako ga doživljate?
Ko sem bil otrok, sem seveda spremljal njegove uspehe, bil je naš najboljši smučar. Ko sem začel smučarsko rasti, sem začel z njim trenirati. To obdobje mi je zelo pomagalo pri razvoju, skupaj sva vadila, ko sem bil še mladinec. Ob sebi sem ves čas imel najboljšega tekmovalca v tem športu na svetu, z njim sem smučarsko odraščal. Zdaj nam kot svetovalec veliko pomaga predvsem v hitrih disciplinah. Za seboj ima neprecenljivo izkušnjo biti najboljši na svetu.
Ivica je končal kariero, vi ste prevzeli vlogo prvega smučarja v reprezentanci. Je to breme ali čast?
Biti najboljši, vodja ekipe, je zame zadovoljstvo. Želim si, da bi tako ostalo, rad pa bi še izboljšal rezultate. Uvrstitve, ki jih zdaj dosegam, ne zadovoljujejo mojih apetitov. Nekega dne bi, razumljivo, rad prišel na vrh. Vendar tja gremo počasi, za to delam. Kdaj naj bi mi uspelo? Na vsaki tekmi si želim, da bi se povzpel na stopničke. Dovolj sem že star, da je to tudi uresničljivo. Tudi v slalomu si želim dvigniti raven, tekmovati samo v eni disciplini je dolgočasno. Rad bi bil uvrščen med najboljših trideset v dveh disciplinah.
Vrhunec sezone bodo olimpijske igre. Za vas druge v karieri, a prvič boste v vlogi najboljšega hrvaškega smučarja. Pa ne le to, tudi v vlogi najboljšega hrvaškega zimskega športnika.
Malo smešno zveni.
Kako boste ohranili mirno glavo?
Zame to ni pritisk, s takšnimi bremeni se ne ukvarjam. Imam svojo osredotočenost. Kar ste omenili, piše le na papirju. Meni pa je za to vseeno. Pomembno mi je, da naredim rezultat.
Vam je Ivica že dal kakšen nasvet glede tega?
Nismo še o tem govorili. Veliko se sicer pogovarjamo o smučanju. In tudi z nami bo na olimpijskih igrah. On je dal vse to že skozi.
