Ni izzival nevarnosti in ni plezal po naravnih stenah

Ni prav nikakršna skrivnost, ko športniki med dolgimi pripravami odštevajo zadnje dneve do začetka tekem. Tako je tudi z biatlonci, pred katerimi je v nedeljo start v olimpijsko sezono. Tradicionalnega prvega prizorišča, Östersunda na osrednjem Švedskem, se posebno veseli Klemen Bauer.

Pri 31 letih ima največ izkušenj pri sedanji izbrani vrsti glavnega trenerja Tomaša Kosa. Dobro se zaveda, da je že krepko prismučal v drugo polovico svoje aktivne športne poti. »Pogosto, denimo, razmišljam o olimpijskih igrah v Pjongčangu, povrhu bodo skoraj zagotovo moje zadnje. Zato bi se tu rad predstavil v lepi luči. Predvsem ob spoznanju, da mi prejšnje igre v Sočiju niso ostale v prav lepem spominu. Pa ne zgolj zaradi osebnih tekmovalnih dosežkov, temveč ob vsem ozračju in spominu, kako so si ruski prireditelji sploh pridobili ta spektakel. Verjamem, da bo zdaj v Koreji več klasičnega olimpijskega duha,« je tik pred odhodom na skandinavsko premiero sezone, seveda v pričakovanju februarja v Pjongčangu, poudaril naš reprezentant in se obenem spomnil: »Čeprav je še veliko tekem do takrat, mi vedno znova misli posebej uhajajo k največjemu dogodku prihajajoče športne zime. Pred Vancouvrom 2010 sem si, denimo, dal delat poseben tatu, o podobnem med olimpijskim odštevanjem razmišljam tudi zdaj.«

Ohraniti mirnost

A najprej je pred Bauerjem nedeljski start v mešani štafeti na uvodnem prizorišču sezone na Švedskem, kjer je ponavadi rad nastopal. »Drži, res sem zbral v Östersundu že nekaj lepih tekem, imenitno bi bilo, če bi tokrat uspešno začel sezono. Toda hkrati moram ohraniti mirnost, pa ne le jaz, tudi za druge pri naši ekipi to velja. Kajti spomnim se, da smo se že nekajkrat, ko nam na prvi ali drugi tekmi ni šlo, prepuščali globokim analizam in si morda nehote škodovali. Morda se je zataknilo le pri materialu, morda je od desetih dejavnikov za uspeh manjkal le eden, nikdar ne moreš z gotovostjo trditi, da bi se ti vse posrečilo, kot si želiš,« razmišlja Bauer, ki pa se je dejansko zelo resno in temeljito lotil priprav na to sezono.

Oprati čast

Kar težko mu gre verjeti, da kot izjemni ljubitelj različnih športnih panog, tudi tistih ekstremnih, tokrat ni počel skoraj ničesar, kar bi lahko dobilo oznako morebitne nevarnosti. Zato je za eno leto pomahal v slovo plezanju po naravnih stenah, ko se je prepustil letenju z jadralnim padalom, je bil to del treninga. »Nikakor nisem hotel izzivati kakršnekoli nevarnosti, zame je ta sezona res preveč pomembna,« je potrdil in bil dobre volje, ker mu je med pripravami glavni trener Tomaš Kos lahko namenil več pozornosti kot v preteklosti. »Večinoma smo vadili pri njem v tem pripravljalnem obdobju le trije v skupini, nazadnje pa le dva,« se je tako tudi spomnil črne pike, ki je močno zaznamovala zadnje biatlonske tedne – dopinške obtožbe Teje Gregorin. »Nekaj sem jih že slišal, ko sem prvič pokomentiral ta primer, zdaj res ne morem ničesar dodati, dokler primera ne bodo razjasnili. A prav vsi v slovenskem biatlonskem športu se moramo v prihajajočih tednih in mesecih potruditi, da operemo čast. Škode je že precej. Če je bilo kaj koristnega zame, je bilo to, da sem na treningu iz jeze črpal še dodatno energijo in res zavzeto delal,« je omenil.

Čista glava

Tudi strelski vadbi je posebej s trenerjem Ljubom Tomažičem namenil precej pozornosti, glava je, kot pravi, čista, neučakanost pred startom se preplela tudi z mirno zbranostjo. Nikakor si ne želi niti evforije niti pretiranega razočaranja, če mu vselej ne bo šlo po načrtih. Rad pa bi videl, da bi se ob koncu olimpijske zime nasmejano oziral k dosežkom.