Ob SP v Planici že med civilisti

Planiški spored je pisan na kožo Vesne Fabjan in če se Besničanka pred slabim letom ne bi spopadla s hudim zdravstvenim izzivom, ki jo je za lep čas oddaljil od smučin, bi na domači tekmi za svetovni pokal zagotovo merila na zmagovalni oder. Ambicij sicer ni oklestila, a priznava, da tudi njo obdaja kup še nerešnih vprašanj.

Če je leto 2014 vaše življenje zaznamovala olimpijska kolajna, je bilo letošnje njegovo popolno nasprotje. Po čem se ga boste spominjali?

Resda sem prejšnjo zimo prestala operacijo srca in zato izgubila večji del sezone, a takšne stvari so pač sestavni del življenja športnikov. V vsem je treba poskusiti najti nekaj pozitivnega in tudi v 2015 sem doživela lepe stvari. Zagotovo pa je bilo marsikaj zaradi zdravja drugače kot prej, a po drugi strani sem imela zato možnost spremljati druge športe, saj je bila prejšnja zima za Slovenijo zelo uspešna in tudi zato nekaj posebnega.

Si pogosto zaželite, da bi se končno nehali pogovarjati o zdravju?

Razumem, da se tej temi ne morem izogniti, tudi ljudje, ki me srečajo na ulici, me pogosto vprašajo, v kakšnem stanju sem zdaj. Vedo pač, kaj se je dogajalo, sama pa se temu ne izogibam, četudi bi se raje pogovarjala o uspehih.

Morda zato, ker na operacijo srca običajni ljudje gledajo kot na enega najbolj tveganih zdravstvenih posegov. Ste čutili začudenje okolice, da kljub takšnemu zapletu lahko nadaljujete tekaško kariero na najvišji ravni?

Nekateri so bili res presenečeni oziroma niso mogli verjeti, da sem tako hitro po operaciji spet stopila na smuči, že po nekaj dneh sem šla denimo doma na sprehod, a saj ni šlo za odprto operacijo na srcu. Vem, da se sliši grozno, a obstajajo hujši posegi, moj ni bil med najbolj zahtevnimi. Tudi zdravniki so mi povedali, ko je napočil čas, da sem spet lahko začela trenirati s polno obremenitvijo. Nisem prehitevala dogodkov. Je pa jasno, da po daljšem postanku v »boksu« težko spet prideš na takšno raven, na kakršni si bil. V tej sezoni čutim, da mi manjka prejšnja, stik s tekmicami. Težje mi je, a počasi korakam naprej.

Navzven vas žene železna odločnost, priznavate, da o vsem neradi govorite tudi zato, da vas ne bi potegnilo v razmišljanje, češ kaj pa če se mi težava ponovi. Je težko ohranjati čisto glavo ali občasno vendarle še bijete bitke s svojim strahom?

Del tega zagotovo ostane, nisem pa s tem obremenjena. V tem trenutku potrebujem dober rezultat zaradi samozavesti, saj še ne vem, kje sem in česa sem sposobna. Zato sem si tudi želela, da bi se mi ob začetku sezone čim prej odprlo, a treba je upoštevati okoliščine. Ne paničarim, slej ko prej se bo tudi to zgodilo, vidim, da se stvari premikajo na bolje, živčnost pa bo tudi vse manjša.

V prejšnji zimi ste se v elito vrnili ob koncu sezone, skupaj ste izgubili kar dobre tri mesece. Koliko in kje dolgotrajnejši počitek čutite v tej sezoni?

Zagotovo sem najbolj čutila, da sem izgubila mišično maso in ostala brez prave, surove moči. Ko si enkrat na tako visoki ravni, kot sem bila jaz pred operacijo, že vsaka malenkost ogromno vpliva na končni izplen in do želene točke se ni moč vrniti z naglico. Za vrnitev običajno potrebuješ dvakrat več časa, kot si ga porabil za prisilni počitek.

Ob vaši spomladanski vrnitvi je bilo predvsem veliko govora o izzivu, ki vam ga predstavlja SP v Lahtiju 2017. Je torej ta zima zgolj prehodna na poti do Finske?

Že po Sočiju sem si Lahti postavila kot naslednji veliki izziv, tam sem vedno dobro nastopala, proga mi je všeč, za nameček pa so konec prejšnje sezone na tamkajšnjem svetovnem pokalu prvič preizkusili nov sistem, v katerem tekačice same izbirajo četrtfinalno skupino. Vse to sem hotela občutiti, biti del tega. Res je sicer, da se tedaj potem nisem uvrstila v zaključne boje, a sem vsaj bila del zgodbe in vse spremljala v živo. Na tak sistem se ni lahko navaditi, to se je videlo tudi pred kratkim v Davosu. Vse je precej drugače. Zagotovo je zdajšnja sezona po sili razmer postala prehodna, a ko prideš v tekmovalni ritem, se nehaš ukvarjati s tem, kaj je bilo. Tekem se lotevam, kot znam, res pa je, da včasih glava hoče eno, telo pa drugo. Marsikateri športnik ve, kako je to, malo si zbegan, več je treme.

Za vami so tekme svetovnega pokala v Skandinaviji, Davosu in Dobbiacu. Koliko je do načrtovanega vrhunca v Planici še moč postoriti?

Glede na to, da sem na solidni ravni, poskušam na tekmah predvsem loviti tekmovalni sistem. Še vedno po težavah tudi spoznavam, kaj mi ustreza dan pred štartom, kaj na ogrevanju, v tem se še lovim na treningih in tekmah, saj se je tudi to spremenilo. V prvi vrsti pa moram poslušati, kako se telo odziva na posamezne stvari. Čaka me še precej dela, je pa moč v tem času še marsikaj postoriti. Voda mi še ne teče v grlo, časa je dovolj.

O pričakovanju domače tekme govorite že mesece, izbrali ste jo za vrhunec zime. Pa so želje po odmevnem rezultatu realne? Vas pri ambicijah o naskoku na finale žene predvsem želja ali jih vendarle podpira občutek v telesu in podatki s treningov?

Vsi vemo, kaj športniku pomeni domača tekma, želiš si dobrega rezultata. Zato je še bolj pomembno, da si res osredotočen, da ne razmišljaš o rezultatu, ki je le posledica nečesa, kar si storil pred tem. Vsak si seveda želi biti čim višje, a saj če vse narediš, kot je treba, rezultat ne more biti slab. Če pa se začneš pospešeno ukvarjati z rezultatom, ti uide zbranost in močno povečaš stres, kar pa ni zaželeno.

Dvakrat ste nastopili na domači tekmi za svetovni pokal, obakrat na Rogli, kjer ste bili leta 2009 v šprintu 28., dve leti pozneje pa sedmi. Katera proga pa je vam ljubša?

Tudi tista na Rogli je bila nekaj posebnega, vendarle so bile tedaj zame prve tekme za svetovni pokal v Sloveniji, poleg tega je bil ob zadnjem gostovanju na Štajerskem na sporedu tudi drsalni šprint. Je pa res, da v Planici čez poletje precej več treniramo, bolj domača mi je. Progo sicer okvirno poznam, a zdaj še čakamo, da pade sneg ali naredijo umetnega, da jo bomo lahko preizkusili še v praksi. Upam, da bomo na za 26. december načrtovanem DP že tekmovali v planiških smučinah in nato do svetovnega pokala v njih opravili čim več treninga. Odločila sem se, da bom teden pred tem nastopila tudi na celinskem pokalu, da se je čim bolj navadim, saj je bilo slišati, da bo nekoliko krajša. V tem primeru bo vsaka malenkost še bolj odločala.

Je zahtevna?

Napram Davosu in Dobbiacu, ki imata strme vzpone, je precej lažja, a odločilna bosta zagotovo zadnji vzpon proti štadionu in zaključek proti cilj. Proga je podobna kot na Rogli, torej se bomo vzpenjali proti cilju, kar ni navada na drugih prizoriščih. A glede na krajšo progo bo to morda pozitivno.

Planica se nadeja svetovnega prvenstva 2021, ko boste stari 36 let. Bi bil to dovolj velik izziv, da bi do tedaj vztrajali v smučinah?

Tedaj si bom prišla tekme le pogledat. Za zdaj sicer ne razmišljam toliko naprej, a najverjetneje bom v primeru pozitivne odločitve za Planico SP pospremila le kot gledalka.

Lani februarja ste dosegli uspeh kariere, na šprintu v Sočiju ste osvojili olimpijski bron. Kako je ta vrhunec vplival na vaše življenje?

Vplival je že prej, saj sem vedela, da je to zame edina priložnost na OI, saj se tehnika zdaj spet zamenja in na naslednjih OI bo šprint potekal v klasičnem slogu. Zato sem se na minule res osredotočila. Kolajna me ni spremenila, je pa to lep spomin in opomnik, da si dosegel nekaj, kar je dano le izbrani peščici ljudi na svetu. To prinaša zadovoljstvo in ponos, ki te zaznamujeta, tudi v kakšnem težkem trenutku se na to rada spomnim in slika se potem zbistri.

Vam je med prisilnim počitkom v začetku tega leta zadišalo civilno življenje?

Takrat ne, zavedam pa se, da bo to slej ko prej prišlo. A v meni še kar gori želja po tekmah in treningih, po tem, da sem še del tega cirkusa. Če pa bi se mi to uprlo, bi odnehala. Še vedno imam nekaj ciljev, kvečjemu se mi je želja po dobri vrnitvi okrepila. Je pa res, da nisem več med najmlajšimi in da se bo treba postopoma pripraviti na civilno življenje, saj ni lahko kar čez noč reči, da je nečesa dovolj, in se potem znajti v drugem okolju. Vsak vrhunski športnik ve, kako je s tem. Seveda mi misli občasno že uhajajo v to smer, a vsaj še sezono, dve želim iz sebe iztisniti, kar lahko, v tekmovalnih smučinah.

Kam pa vas pripeljejo občasna razmišljanja o tem, kako bo po koncu? Je klic smučin dovolj velik, da se mu nikoli ne bi odrekli, ali bi se slej ko prej radi preizkusili še v kakšni povsem drugi vlogi?

S športom bom gotovo ostala povezana, a ko se bom odločila za upokojitev, si bom najprej vzela nekaj časa zase, za obdobje brez potovanj. Da bom lahko dopustovala v miru in počela vse, česar zdaj ne morem. Se pa zagotovo ne bom, vsaj ne takoj, preselila med trenerje, saj bi bila potem še več zdoma. Najprej si bom torej vzela čas za razmislek in mir.