Od pregrobega trenerja do naslova prvakinje

Ponedeljkov pogovor: Gregor Koštomaj prepričan, da ima njegova varovanka Ilka Štuhec še rezerve.

Objavljeno
19. februar 2017 21.54
Grega Koštomaj, trener Ilke Štuhec, 22.12.2016, Maribor [grega koštomaj]
Vito Divac
Vito Divac
Gregor Koštomaj, trener svetovne prvakinje v smuku Ilke Štuhec, v slovenskem smučanju deluje že dobrih 26 let. A stroka 43-letnika ni sprejela v svoj posvečeni krog. Ko bi kot trener reprezentance C moral slediti dekletom letnikov 1991, 1992 in 1993, so strategi strokovnega sveta ugotovili, da je njegov način dela za mladinke pregrob.

Leta 2009, ko se je to dogajalo, vas je Urban Planinšek želel v moški izbrani vrsti, vendar niste našli skupnega jezika. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Ženska selekcija z Ano Bucik in Tino Robnik je obetavna. Robnikovo, ki je bila zelo dobra v veleslalomu, so želeli v višjo selekcijo, čemur sem nasprotoval. Ker smo imeli nekaj smole s poškodbami, so v strokovnem svetu ugotovili, da bi bilo bolje, če bi šel za moškega trenerja. Planinšek je dejal, da bi me imel rad v moški ekipi, ker dobro razmišljam. Pristal sem, da zamenjam reprezentančno okolje, vendar eden od trenerjev ni želel sodelovati z menoj. Ker je imel še veljavno pogodbo z zvezo, ga seveda niso mogli odstraniti.

Pa ste bili res krivi?

Nobena od punc me ni krivila za poškodbe. Tudi jaz mojega dela nisem povezoval s poškodbami, čeprav sem bil na začetku morda premalo pozoren na počitek oziroma uravnovešenost med treningom, tekmovanjem in počitkom. Učil sem se z njimi in trenersko odraščal. Niti pomislil pa nisem, da bi bil neprimeren trener za dekleta. Kdo je bil tisti, ki je to ugotovil, težko rečem, ker nisem bil vseskozi prisoten na sestankih v Ljubljani. Pravzaprav sem bil zaradi narave svojega dela daleč od ljubljanskih pisarn, kjer se veliko sestankuje. Nisem želel biti del tega sistema, kar je včasih velika težava.

Nenavadno je, da določeni trenerji ne morejo slediti rodu reprezentantov, ki so ga izoblikovali. Bolj kot za nezaupanje gre bržkone za prisvajanje obetavnih športnikov. Kako ste vi sprejeli to nezaupnico?

Skupaj z dekleti sem želel prestopiti v evropski pokal, vendar pa je bila luknja v kakovosti takrat tako velika, da so vse obetavne tekmovalke prestavili v višji razred, da bi prišlo do še kakšnega rezultatskega prebliska ob Tini Maze, ki takrat še ni bila s svojo ekipo. To je bilo napredovanje na silo, brez postopnosti, ki jo zagovarjam. Meni so všeč Francozi, ki pustijo trenerje, da svoje tekmovalce spremljajo od mladinske ekipe do svetovnega pokala.

Ali gre pri trenerjih za zaprt krog?

Ko sem bil prisoten v slovenskem smučanju, tega kroga ni bilo. Res pa je, da so se na tistem sestanku leta 2009 službe delile kot na tržnici. Nisem bil za tak način dela. Nisem mogel sprejeti, da so pomembni trenerji, ne pa kaj želimo doseči. Zato sem tudi odkorakal s sestanka rekoč, da si bom že našel službo. Tako sem pristal pri Bolgarih.

Delovanje v ekipi z eno tekmovalko je zagotovo lažje kot v reprezentančnih selekcijah. Mala ekipa je bolj gibljiva in prilagodljiva. Kako ste se znašli v svetovnem pokalu, kjer je veliko ljubosumja.

Težav nimamo. Smo tako majhni, da se moramo povezovati tudi zaradi varnosti na tekmah in treningih. V Lake Louise smo sodelovali z Avstrijci, ki so nam dali na razpolago video, ampak brez informacij. Proge smo v smukih pokrivali s trenerjem Madžarke Mikloseve, po njeni poškodbi pa smo zahvaljujoč Dušanu Grašiču našli skupni jezik s Kanadčani, s katerimi smo vadili tudi pred SP. Sodelovali smo tudi s Francozinjami. Kakšne posebne ljubosumnosti ne čutim. Tudi Italijani, ki imajo Ilkino veliko tekmico Sofio Goggia, so pripravljeni pomagati.

Kako sodelujete s slovensko reprezentanco?

Nimamo težav, čeprav se ne ukvarja s hitrimi disciplinami. Več sodelujemo s fanti, Petrom Penom.

Ilko Štuhec poznamo kot vselej nasmejano smučarko. V športu pa je veliko dvojnih osebnosti, neke vrste »harlekinov«, ki skrivajo svoje prave obraze. Kakšna je Ilka?

Značajsko je vsekakor malo posebna, zato je tudi tako uspešna. Ko človeka sprejme in mu pusti blizu, z njo ni težko delati. Je predana svojemu delu, obenem pa tudi krhka in čustvena, zmes pridevnikov, ki jih lahko damo dekletu, ki ima predvsem močno voljo. Ima pa še eno vrlino, ki jo dandanes pogrešamo pri mnogih smučarjih in smučarkah – zaljubljena je v smučanje. Včasih me močno preseneti, ko denimo zaradi megle čakamo dve uri in gremo smučat v nemogočih razmerah. Potem pa, ko se pokaže sonce, hoče smučati še eno uro. Uživa v smučanju in rada ga ima. To je šport, v katerem zadovoljuje svoje želje in potrebe. Vseskozi je nasmejana, ampak zna se tudi zjokati, ko je potrebno, da si izprazni dušo. Načeloma pa je taka, kot jo doživljamo. Ne bi rekel, da ima še nek drug obraz. Ilko poznam od malih nog. Takšna, kot je zdaj, kot odrasla ženska, je bila kot otrok in mladinka.

Lani ni bila videti tako sproščena kot letos. Zakaj?

Ker je želela na silo doseči dobre rezultate, je delovala bolj zategnjeno. Manj smo se smejali. Ko smo se pogovorili o vseh zavorah, se je sprostila. Ko sem jo lani gledal, kako neodločno smuča, sem si rekel, da jo moram pripeljati na zmagovalni oder. Treba jo je bilo pravilno postaviti na smuči, da ve, kdaj lahko pohodi smuči, kdaj lahko čisto izpelje zavoj. V tej sezoni drugače stoji na smučeh, predvsem pa ni več odvisna od dobrega dneva in sreče. V Val d'Iseru je denimo zmagala z ne ravno najboljšo linijo. Lahko si privošči napako, a kljub temu ostane hitra, kar je navsezadnje naredila tudi na svetovnem prvenstvu.

Ima zelo hitre smuči. Koliko je k rezultatski preobrazbi prispeval Stöckli?

Težko bi konkretno odgovoril, ker ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi ostala na Rossignolu. S Petrom Penom sva se velikokrat pogovarjala. On mi je rekel, naj gre na Stöckli, da bo imela bolj oseben pristop, kot ga je imela pri Rossignolu. Pri čevlju sprememb ni bilo, zato nismo bili preveč v skrbeh ob prestopu. Na prejšnjem je pisalo Rossignol, na novem Lange. Sprememba je očitno zelo dobro vplivala na Ilko. Pridobila je zaupanje v opremo, s tem postala drznejša, več si upa.

Kako bi opisali mamo Darjo?

Ko sem bil v Mariboru trener starejših deklic in dečkov, Ilka je bila mladinka, sem pri Darji živel kot podnajemnik. Že kot sodelavca pri Braniku sva dobro shajala. Ko sva se dogovarjala o trenerskem delu z Ilko, sem vedel, kam prihajam oziroma sem vedel, kaj me čaka. Darjo bi opisal kot osebo, ki se pogostokrat, kot bi rekli nogometaši, odzove na prvo žogo. Ko pride do napetosti, jih hitro rešimo. Morda sem prvo leto želel vsiljevati več svojega pogleda na smučanje, a sem se nekolikanj potegnil nazaj. Zdaj delujemo bolje, sploh v odnosu z Ilko. Pustim ji, da pove svoje občutke, da soustvarja pri taktiki in linijah. Nočem biti najbolj pameten, ker navsezadnje je Ilka tista, ki stopi v smučarske čevlje in si nadene smuči ter smuča. Tudi z Darjo poskušava delovati na podoben način pri pripravi treningov, organizaciji dela in potovanj.

Za Anjo Šešum pravite, da je velika pridobitev. Zakaj?

Veliko ve in je izobražena, obenem pa tudi dobra Ilkina prijateljica. Delita si sobo, ki si jo je prej z mamo. Preklop iz razmerja hčerka-mama v serviserka-tekmovalka je zdaj veliko hitrejši. Anja ima veliko vlogo pri terapijah, ki so za športnike nujne, da gredo dobro telesno pripravljeni naprej. Sproti rešuje težave. Ujeli sta se tudi pri kondicijskem treningu.

Del ekipe je bil tudi psiholog Roman Vodeb. Zakaj ste ga zamenjali s Tanjo Kajtna?

Ker je igral igre, ki si jih psiholog ne more privoščiti. Ko sem deloval pri Bolgarih, smo sodelovali s Tanjo in sem bil zelo zadovoljen. Ilka je bila že na prvem srečanju s Tanjo navdušena.

Ilka vas je opisala kot zagrizenega trenerja. Kakšni ste pravzaprav kot trener?

Ja, pritrdil bi tistim, ki pravijo, da sem zagrizen, da me nedokončano delo dela živčnega. Sem dosleden in zelo natančen. V ekipi sem demokratičen, kolikor je pač potrebno, da dobro delujemo. Športnik, športnica oziroma Ilka ne more narekovati trenerjevega programa. Lahko pa seveda upoštevam njene želje, zdravje, določene ženske težave itd. Ko bo konec sezone, jo bom vprašal, kdaj želi imeti svojih 14 dni počitka, da se v celoti umaknem iz smučanja. Potem ji bom načrt dela prilagodil. Sicer pa niti Ilka ni takšna, da bi želela narekovati, ampak se vsi štirje pri mizi odkrito pogovorimo. Vsi delamo na tem, da lahko Ilka od sebe da to, kar pričakujemo, da ustvarimo medsebojno zaupanje in pristen odnos.

Kako načrtujete nastope?

Vsakega se lotim analitično, da ugotovim oziroma odkrijem, kje in kaj narediti, da bo hitrejša. Potem poskušava v realen položaj prenesti moje ugotovitve. Ilki prepustim, da soustvariva tisto, zaradi česar bo najhitrejša. Za zdaj nama to uspeva. Okrog smeri smučanja ni več nobenih debat. Moja naloga je nato le še, da jo na smučišču opozorim, kje so nove pasti. V veleslalomu je na terenu nekaj več priprav, pri katerih se skušava uskladiti. To je razlika med lani in letos.

Svetovni pokal je bil ena zgodba, svetovno prvenstvo po vsebini druga. Olimpijske igre so tretja. Svetovnega pokala sicer še ni konec, pa vseeno: kako se boste lotili priprav na Pjongčang 2018?

Načrt bo treba narediti tako, da ne bo spet nekaj, kar je ustaljenega in nekaj, kar daje rezultate, najti popestritev, dodano vrednost, najti nekaj pred tekmicami. Za zdaj še nismo nič konkretnega dorekli, z idejami in razmišljanjem se ukvarjamo, kako izpeljati naslednjo sezono. Vsekakor prinaša večji obseg, ta dodana vrednost je večji strošek. Lahko samo upam, da bodo odgovorni to razumeli in podprli. Vsekakor bom najprej podrobno analiziral sezono, da si odgovorim, zakaj je bila Ilka letos tako hitra oziroma da vidim, kje so rezerve za napredovanje. Menim, da je pri vseh spremembah, ki smo jih naredili, prostor za izboljšave.

Največ rezerve je videti v veleslalomu. Mnogi strokovnjaki in tudi novinarji ugotavljamo, da zaradi veleslaloma v superveleslalomu ni tako suverena, kot je v smuku. Kako vi vidite njen veleslalom?

Tisti, ki jo gledajo po televiziji, nimajo prave predstave. Po superveleslalomu sem bral, da je bila proga tehnična, a je bila daleč od tega. Razdalje so bile 50 m in več, tako da je bil klasičen superveleslalom. Mi lahko redko treniramo na tako širokih terenih. Veleslalom smo trenirali veliko, očitno pa bo treba več narediti na kakovosti treninga. Potrebno bo delati tudi na tem, kako izkoristiti material. Ilka je bila v drsalnih delih suverena, kar mora pridobiti tudi v tistih delih, kjer ni imela dobrih časov.