Tiskane izdaje
Planica – Vsako leto se na jesenskem zboru reprezentanc Smučarske zveze Slovenije (SZS) veliko govori o snegu, a pravega občutka ne tekmovalne niti dejanske zime ponavadi ni bilo. Letos je bilo drugače, saj so se družili v dolini pod Poncami, ki sicer še ni odeta v zimsko odejo, je pa v kleteh nordijskega centra vladala prava snežna zabava.
V njej je uživalo več kot 500 otrok z osnovnih šol po vsej Sloveniji, večinoma s tistih, ki so jih nekdaj obiskovali tudi slovenski zimski junaki. Postavili so se v vrste pred vhodom v zasnežene garaže, vsaka je imela svojega kapetana. Tisti iz Železnikov so kajpak šli za Petrom Prevcem, Rok Marguč je vodil Laščane, Teja Gregorin osnovnošolce iz Ihana in tako dalje. Iz sivega in deževnega dne so skozi vrata vstopili v pravo zimo. Ta namreč v nordijskem centru (lahko) vlada čez vse leto, z umetnim snegom tekačem pripravijo 800 m dolgo progo in dobre razmere za trening tudi poleti. A tokrat so jo odstopili otrokom, v sklopu evropskega projekta Gibajmo za zdravje so jim pripravili zabavne poligone, na katerih so se lahko vsi pobliže spoznali z vsemi zimskimi športnimi panogami, tudi tistimi, ki jih morda doslej niti niso poznali. Lahko so se razigrali in razgibali na snegu, hkrati pa začutili še pristnejši stik z velikimi junaki, za katere sicer stiskajo pesti pred televizijskimi zasloni. Vsak od njih je dobil album za zbiranje sličic, vanje so nabirali podpise, tudi veliko spominskih fotografij je nastalo. »Treba jim je pokazati, če samo govoriš, ni nobenega učinka. No, razen, ko gre za traparije,« se je zasmejal Prevc. Otrok seveda ni odpeljal na planiško velikanko, da bi jim predstavil skoke, temveč je z njimi vadil pravilni položaj, počep, odskok in doskok. Ob tem je užival, ker mu je po dolgem času zmrzovalo pod prsti in se že veselil, ko bo imel sneg tudi pod smučmi.
Ta občutek že zelo pogreša tudi deskar Žan Košir, ki je prejšnjo tekmovalno sezono izpustil, tudi pred novo se še ni podal na snežne treninge. »Manjka mi tega. Lepo, da smo se dobili vsi skupaj, da lahko otroke navdušimo za nove panoge. Poskusili so in videli, ali jih kaj od tega zanima. Vemo, da je šport drag, in mnogi morda nikoli nimajo te priložnosti. Na začetku je še vse malo zeblo, potem pa so postali živahni in nasmejani,« se je razgovoril dobitnik velikega kristalnega globusa v sezoni 2014/15 in spodbujal osnovnošolce, ki so se na majhnih deskah dričali po klančini. »Zelo sem navdušena, malo me je bilo na začetku strah, mučilo me je ravnotežje, a potem je kar šlo. Če bi bila mlajša, bi verjetno to trenirala,« je povedala že najstnica Stela.
Foto: Delova infografika.
S sošolci je preizkusila vse postaje. Pri Flisarju so po štirje tekmovali na poligonu kot v smučarskem krosu, v družbi Vesne Fabjan so si pripeli tekaške smuči, se naučili tudi telemark tehnike. A med najbolj zanimivimi je bila biatlonska postojanka. Klemen Bauer in druščina so jim namreč pokazali, kako streljati. »Lahko zapraviš naboj, če ne napneš prav puške. In biti moraš zelo natančen,« je znal povedati nadobudni Luka, potem ko je pokril tri tarče. »Predstavimo jim osnove streljanja, da otroci dobijo občutek, kako delati s puško, ki je prilagojena za otroke in primerna njihovi starosti. Samo po sebi je streljanje zelo zanimivo, je dobra popestritev teka, ki pa tudi ima svoje čare,« pa je povedal Bauer in še dodal, da za streljanje ne potrebuješ posebnega talenta, vse se da naučiti. K njemu je mimogrede na inštrukcije vskočil tudi alpski smučar Boštjan Kline, se poučil o pravilnem položaju in drži, nato pa ustrelil – vseh pet tarč že v prvem poskusu. Talent, ni kaj! »Vsa čast, ampak veš, to je za otroke,« ga je šaljivo zbodel Bauer.
Kline je sicer nadstropje niže s svojo skupino slalomiral med količki, resda brez smuči, a tudi v diru štafet so se vsi skupaj dobro ogreli. Tudi alpince je zeblo, pa čeprav imajo v tem času med vsemi reprezentanti za seboj največ dni na snegu. Poleg tega jih že »trese« tudi tekmovalna mrzlica, že čez nekaj dni se bo sezona začela v Söldnu. Tistim, ki bodo tam nastopili, vodstvo smučarske zveze sicer ni naredilo največje usluge, ko jih je z avstrijskih ledenikov poklicalo domov. Ko so opravili svoje medijske obveznosti, so se podali nazaj, v tisto pravo zimo in prvi štart v do marca dolg maraton tekmovanj, na katerih bodo gotovo imeli še toliko srčnejšo podporo vseh tistih, s katerimi so se družili včeraj.
