Tiskane izdaje
Ne, ni ga bilo junaka, ki bi si v devetdesetih, kmalu po začetku slovenske samostojnosti, med pokljuškimi smrekami upal napovedati, da se tu v prihodnje ne bodo zbirali le navdušeni gobarji in najbolj vzneseni rekreativci, temveč redno tudi vsa elita svetovnega biatlonskega športa. Pri nas smo ga takrat komajda dobro poznali, Janez Vodičar je iz Minska pripeljal strokovnjaka Vladimirja Korolkeviča, ta je Sloveniji približeval panogo, ki je takrat v njegovi Belorusiji na tekmo svetovnega prvenstva privabila več kot 50.000 gledalcev. Na območju nekdanje Sovjetske zveze, v Nemčiji, predvsem na vzhodu ter na Bavarskem, ter na kultnem Holmenkollnu nad Oslom so že takrat, ko Pokljuke še ni bilo na resnem biatlonskem zemljevidu, prirejali imenitne predstave »lovcev na smučeh«. Na te bi marsikdo pri nas gledal kot na nekakšne zimske čudake, toda ljudstvu so bili bližje potem, ko so jih spoznali na sarajevskih olimpijskih igrah '84 ter pet let pozneje na svetovnem prvenstvu v Bistrici na Zilji, majhnem kraju v okolici Beljaka.
Kajpak si je Pokljuka navzlic prihajajočim uspehom Andreje Grašič, Tomasa Globočnika, Janeza Ožbolta in drugih morala še priboriti viden prostor na sončni strani Alp, kjer je Vitrancu, Pohorju in sploh neprekosljivi Planici pripadala precej daljša in tako tudi širše prepoznavna zgodba. Mejnik je nedvomno postavilo tudi svetovno prvenstvo, februarja 2001, doslej edino na slovenskih tleh v biatlonu. In dasiravno so luknje na cesti iz doline proti prizorišču kravžljale živce voznikom, na območju Triglavskega narodnega parka pa ni ravno neskončnih parkirnih prostorov in povrhu še Bled in Bohinj v biatlonskih dneh le ne ponujata tako prazničnega vzdušja, kot ga uprizorijo v Ruhpoldingu ali Anterselvi, je pokljuška postaja danes med najbolj priljubljenimi v biatlonski karavani.
Nad storitvami domala ni pripomb, tekmo vzneseni prireditelji, kajpak ob strogem nadzoru vodilnih iz mednarodne zveze, vselej izvedejo na visoki ravni, narava očara tujce, ti pa po prihodu Jakova Faka k slovenski reprezentanci slednjo obravnavajo bolj spoštljivo kot kadarkoli prej. A kako tudi ne, saj je naša trobojnica zdaj pogosto pod žarometi slovesnih razglasitev največjih biatlonskih tekmovanj.
Le v tej sezoni se za zdaj še zdaleč ni razpletalo po željah dvakratnega svetovnega prvaka. Po vzponu pred dnevi v Avstriji gre zdaj pričakovati izjemno zagrizenost športnika, ki je na poti k svetovnemu vrhu prestal marsikaj, a zato v trenutkih ponosa in slave znal še toliko bolj uživati. In kolikor ga poznamo, nikdar ni zaspal na lovorikah. Tako si je tudi za to zimo začrtal visoke cilje, tako tudi za pokljuško tekmo, kjer bo s tribun in ob progi občutil več podpore kot na drugih prizoriščih. A ne le zanj, tudi za druge člane slovenske reprezentance velja odločno napasti za boljše dosežke kot ob dosedanjem uvodu v sezono. Kajti tekmi vedno pripade lepša ocena, če jo zaokroži domači uspeh. In naj se na Pokljuki glede kandidature za novo svetovno prvenstvo, predvidoma 2020, še tako trudijo, novi spektakel bo precej lažje doseči ob nadaljevanju uspehov na progi in strelišču.
