Peter ima takšen potencial, da se bo vrnil na vrh

Skupni zmagovalec svetovnega pokala, olimpijski prvak na veliki skakalnici, zmaga na novoletni turneji – kot drugi v zgodovini s pokrom asov –, zmaga na norveški turneji raw air za konec še planiško zmagoslavje. Sezona Kamila Stocha je bila izjemna, Poljak se je po štirih letih vrnil na vrh in o tem spregovoril posebej za Delo.

Med sezono je novinarjem začelo zmanjkovati besed, presežnikov za vaše skoke in rezultate. Kako bi sami opisali to nepozabno zimo?

Res uspešna sezona, res uspešni meseci so za mano. Za te rezultate sem trdo delal od lanskega aprila z mislijo, da moram storiti in da lahko storim nekaj bolje kot v prejšnji sezoni, nekaj več, da lahko napredujem. Vesel sem, da imam okoli sebe tako dobro ekipo, trenerji delajo veš čas, proučujejo, razmišljajo, kaj bi bilo najbolje za vsakega od nas skakalcev. Pred sezono smo naredili dobro osnovo in nato sem le še obiral sadove tega dela.

Ste pričakovali takšno sezono? Začetek namreč tega ni napovedoval.

Ponavadi štartam malce slabše. Začetki sezon so zares težavni, najprej opazujem tekmece, ugotavljam, kako skačejo, v kakšni formi so, na kakšni ravni so v primerjavi z mano. Je pa zelo pomembno, da ujameš pravi ritem, ker je sezona zelo dolga, skačemo vsak teden, v vsem tem moraš najti svojo pot. Prvih nekaj tekmovalnih tednov tako delam prav to, vem tudi, da sem v drugem delu boljši, tako da me na začetku ne grabi panika.

In potem je prišla nepozabna novoletna turneja, na kateri ste kot drugi po Svenu Hannawaldu zmagali na vseh štirih postajah …

Ponavadi se tekem lotim brez vsakršnih pričakovanj. Vedel sem, da sem dobil novoletno turnejo leto poprej, ni mi bilo torej treba zmagati še enkrat za vsako ceno. Želel sem le najbolje odskakati in videti, kaj bo to prineslo. Začelo se je slabo s kvalifikacijami Oberstdorfa, v katerih mislim, da sem bil 28. A rekel sem si, da moram ostati na svoji poti, osredotočil sem se le na to, kaj moram storiti, šlo je vedno bolje, forma in samozavest sta rasli.

Po Innsbrucku ste bili videti tako zelo mirni, čeprav se ste bili le korak od zlatega orla z vsemi štirimi zmagami. Je bilo to le navzven in je bil v resnici v vas pravi vulkan?

Vedno sem živčen, ker človek pač ne more izklopiti svojega živčnega sistema, sem pa vse skupaj skušal gledati kot na vsakdanji položaj. Nihče ni imun na živčnost, a jo je treba nadzorovati, preden ona prevzame nadzor nad tabo.

Na kateri dosežek iz te sezone sta najbolj ponosni?

Zame je največji dosežek moja stanovitna forma. Na to sem res izjemno ponosen. Končno sem našel pravi način, da sezono začnem na določeni ravni, potem rastem in ko pridem na najvišjo točko, jo lahko držim dolgo časa. V preteklosti je bilo veliko preveč nihanj.

Verjetno ima kakšna lovorika vendarle večjo vrednost od druge.

Nikoli jih ne primerjam. Preprosto ne morem reči, kateri dosežek je večji, bolj odmeven. Vsak uspeh, vsaka lovorika je velika nagrada za moje delo, za čas, ki ga posvetim treningom, tekmovanjem, potovanjem, torej čas, ko sem ločen od družine. To je tudi velika nagrada za ljudi, s katerimi delam.

Bi morda pa vendarle lahko primerjali dva velika globusa, med katerima se je zgodilo veliko stvari?

Nekaj stičnih točk imata, ne nazadnje sem oba osvojil v olimpijski zimi. Zdaj sem štiri leta starejši, kot sem bil ob prvi skupni zmagi v svetovnem pokalu, imam veliko več izkušenj, vem, kaj želim. Še vedno se spreminjam, tako kot vsi, saj se iz dneva v dan učimo. Težko bi rekel, ali sem tokrat bolj zadovoljen, ponosen, kot sem rekel, je vsaka že posamična zmaga velika nagrada. Lahko pa rečem, da sem ponosen, da sem se vrnil na vrh. Teh štirih let nisem porabil za proslavljanje dveh olimpijskih kolajn iz Sočija, velikega globusa, ampak za trdo delo, da sem napredoval, da so moji skoki boljši.

Se je bilo težje na vrh povzpeti prvič ali drugič?

Po prvi posamični zmagi v svetovnem pokalu, ki sem jo dosegel pri 23 letih, sem potreboval kar precej časa, tri leta, da sem se povzpel na vrh, da sem osvojil naslova olimpijskega prvaka in veliki globus. Ne vem, če bi rekel, da je bilo tokrat težje, nikakor pa ni bilo lahko. Vedel sem, na kakšni ravni sem in kako sem že prišel na vrh, vedel sem, da imam dovolj izkušenj, stvari v sebi, ki jih potrebujem, da sem lahko spet najboljši. Nadaljeval sem trdo delo in vseskozi verjel, da se bom vrnil na vrh. Nikoli ne veš, kako se bodo stvari razpletle, lahko in moraš pa verjeti.

Kaj se je dogajalo prvi dve leti po osvojitvi prvega globusa, ko so se vaši rezultati močno poslabšali?

Ne znam pojasniti, zakaj se je raven skokov tako znižala. Morda je šlo za način treninga, morda za to, da sem po OI veliko časa posvečal drugim stvarem, ne le skokom. Imel sem sponzorske obveznosti, veliko časa je šlo za medije. A zdaj sem bolj izkušen, pametnejši, vem, da je treba biti ves čas osredotočen, do konca kariere.

S tem odgovorom ste me spomnili na Petra Prevca, ki se sooča s podobnimi težavami. Kaj bi mu svetovali?

Marsikaj je odvisno od posameznika, saj smo si ljudje zelo različni. A rekel bi mu, naj vztraja pri tem, kar rad dela. Če ima rad skoke, potem naj nadaljuje. Moraš verjeti, da si lahko spet najboljši. Peter ima takšen potencial, da se bo sčasoma spet vrnil na vrh.

Bi se lahko morda zdaj pri vas pojavile težave z motivacijo ob vsem, kar ste dosegli?

Ne, nikakor. Obožujem skoke, res uživam v tem, kar počnem, in ne potrebujem nobene dodatne motivacije. To, da grem na vrh skakalnice, se spustim po zaletišču in poletim, je povsem dovolj. Število lovorik je pri tem nepomembno, pomembno je le, da uživaš v tem, kar delaš.

Kako je videti življenje najboljšega skakalca na svetu na Poljskem? Predstavljam si, da mora biti zares težavno …

Ljudje so pri nas res nori na skoke, a skušam živeti čim bolj normalno. Ko se vrnem s tekme, se trudim biti kar najboljši in najbolj normalen mož, ženi rad pomagam pri nakupih, čiščenju, vsem, kar je pač treba storiti. Seveda pride med najinimi sprehodi do situacij, ko me ljudje prosijo za avtogram, skupno fotografijo, a mi to res ni težko, ampak se mi zdi nekaj povsem normalnega. Tudi sam sem navijač, rad imam alpsko smučanje, smučarski tek, nordijsko kombinacijo, nor sem na Liverpool in če bi srečal nekoga, ki ga občudujem, bi prav tako prosil za skupno fotografiranje in podpis.

Kranjska Gora in Liverpool vas navdušujeta v tujini, kateri kraj vam je ljubši?

Kranjska Gora je zame posebna, ker sem tu spoznal ženo. Res mi je všeč ta kraj, pokrajina je prelepa, čudovit zrak, vzdušje, sem se vedno vrnem z nasmeškom na obrazu, tu uživam prav v vsakem trenutku. Kar pa se Liverpoola tiče, sem popolni navdušenec nad nogometnim klubom, mesto pa ni tako lepo, da bi tam preživljal prosti čas. Tu v Kranjsko Goro lahko prideš kadarkoli in vedno imaš kaj početi.

Se z ženo vračata vsako poletje?

To ne, sva pa bila lani. Pred štirimi leti sva namreč ustanovila športni klub za mlade skakalce, lani je žena poskrbela, da smo natisnili posebne koledarje, ki smo jih prodajali, izkupiček od tega pa smo porabili, da smo vse otroke pripeljali sem v Planico. Imava pa v načrtu, da prideva sem spet letos.

Kaj pa počnete med sezonama, si boste morda ogledali v živo Liverpool v ligi prvakov proti Manchester Cityju?

To tekmo bi si vsekakor rad ogledal, a ne vem, če bi prav lahko prišel do vstopnice. Veste, mi smo vendarle le smučarski skakalci … Sicer pa po sezoni najprej nekaj časa posvetim medijem in sponzorjem, prosto pa imamo le en teden, nato že začnemo trenirati za novo sezono. Konec julija, v začetku avgusta dobimo prosto teden, deset dni za počitnice, sicer pa vseskozi treniramo.