Po trenerskem slovesu je imel skakalnega mačka

Mika Kojonkoski je v smučarskih skokih izkusil vse vloge. Bil je tekmovalec in izjemno uspešen trener, ki je pustil močen pečat, zdaj je funkcionar, med drugim predsednik odbora za skoke pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS), pri Finskem olimpijskem komiteju pa je odgovoren za vrhunski šport. S karizmatičnim 54-letnikom smo se pogovarjali na konferenci FIS v Portorožu.

Če se ne motim, ste bili nazadnje v Sloveniji leta 2011, ko ste s spustom po hrbtišču planiške letalnice končali trenersko kariero?

(daljši premislek) Drži.

Se vam zdi tista prelomnica blizu, kot bi se zgodila včeraj ali zelo daleč?

Nimam občutka, da bi minilo več, kot je. Po trenerskem slovesu sem namreč imel skakalnega mačka. Naj pojasnim. S tem športom sem imel zelo močno, trdno vez. Po trenerski upokojitvi so me vabili na številne tekme, denimo v Vikersund, Lillehammer, na Holmenkollen, a sem jih zavračal, ker nisem imel tam več česa iskati, nisem imel prave vloge. Značajsko namreč nisem takšen, da bi kar malo »visel« naokrog. Zelo težko bi mi bilo biti del skakalnega sveta brez izdelanega cilja. Potreboval sem kar nekaj let, da sem postal spet svoboden. Zdaj se znova dobro počutim, vendar v drugačni vlogi.

Je bil proces, ki ga opisujete, nekakšna terapija?

Morda se sliši neumno, ampak čutil sem, da je norveška ekipa moja. Da so tisti tekmovalci (žel je uspehe z Roarjem Ljøkelsøyjem, Sigurdom Pettersenom, Larsom Bystølom, Bjørnom Einarjem Romørenom, Andersom Jacobsenom, Tomom Hildejem itd., op. p.) moji. Vez je bila zares močna. Bil sem tudi tisti, ki se je pred umikom s skakalnic podal na lov za novim trenerjem, saj sem hotel, da moji fantje dobijo najboljšega. Takšen je bil moj odnos do skokov. Po umiku pa sem očitno potreboval »terapijo«.

Trenirali ste Avstrijce, Fince in Norvežane. S slednjimi ste v letih od 2002 do 2011 osvojili največ, verjetno so bili vaš največji izziv. Kakšna je bila pravzaprav vaša skrivnost uspeha? Videti je bilo, kot bi poznali čarobno formulo.

Nobene čarovnije ni bilo. Moja največja moč je bila motivacija. Bil sem zelo analitičen, ves čas sem iskal kaj novega, kako nekaj narediti bolje. V ekipi sem ustvaril trdno miselnost, da je treba ves čas stremeti k napredku in v njem uživati. Iskal sem poti, kako motivirati tekmovalce in graditi tak moštveni duh, da lahko vsak črpa energijo iz ekipe. S tekmovalci sem vodil globoke razprave, hotel sem, da čutijo iskren odnos pri vsakem storjenem koraku. Dneve in noči sem razmišljal, kaj bi lahko naredil bolje z Ljøkelsøyjem, Jacobsenom, Pettersenom ... Imel sem tudi močno podlago iz fiziologije in biomehanike. Da bi bolje razumel, kaj se dogaja v glavi, sem se, preden sem nastopil kot trener, vpisal na doktorski študij in se ukvarjal s psihologijo in nevrologijo. Zanimalo me je vse o najvišji stopnji zbranosti, pa miselni procesi pri logičnih in avtomatskih dejanjih, kako delujejo možgani pri navdušenosti ... Vse to sem preizkušal v praksi. Jasno mi je bilo, da se je treba ves čas učiti. Obstajajo osnove, vendar pa je veliko povezano z individuumi. Zato nikoli ne moreš reči, s tem tekmovalcem smo naredili vse, kar smo zmogli. Pa naj je zmagoval ali ne.

Nisem vedela, da imate doktorat.

Tega poglavja nisem končal. Opravil sem dve leti doktorskega izobraževanja, v katerih sem sodeloval s profesorji na področju sociologije, psihologije, fiziologije in nevrologije. Potem sem začel trenirati avstrijsko reprezentanco. Kot trener sem delal 14 let in nikoli se nisem vrnil k študiju.

Po trenerski karieri ste se preselili na ministrstvo za šport.

Povabili so me v strokovno-ocenjevalno skupino za finski vrhunski šport. Pet profesionalcev nas je v poldrugem letu ocenilo stanje in postavilo strategijo. Ko smo to končali, so me izbrali za direktorja oddelka za vrhunski šport pri olimpijskem komiteju.

Sprememba iz trenerskih vod v uradniške je bila verjetno velika.

Veliko učenja je, a uživam v tem. Včasih se mi zdi, da je to, s čimer se ukvarjamo, preveč oddaljeno od tekmovalcev, trenerjev in pravih dejanj. Pogosto sedim na sestankih in si mislim, ali je sploh smiselno biti tu. Je to sploh učinkovito v praksi, pomaga tekmovalcem, da bi bili boljši? Hkrati pa je to moj izziv, tudi moja prednost, ker vem, kaj je dejansko treba storiti, poznam stvari v ozadju, vem, kako so financirane, kakšna je filozofija, kako zgraditi mostove med disciplinami ... Zame je privilegij pridobivati tako raznovrstne izkušnje.

Katera vaša vloga je bila najtežja?

Morda prav ta, ki jo opravljam zdaj. Za primerjavo: uspešnost trenerskega dela se kaže z rezultati, ki jih dosegaš s tekmovalci. Imaš jih priložnost pokazati. V službi, ki jo opravljam zdaj pri olimpijskem komiteju, pa me sodijo na podlagi rezultatov dela z odborom, ki se bodo pravzaprav pokazali šele v desetih letih. Zdaj namreč postavljamo strukture, ki bodo v prihodnosti prinesle izide. Jasno, če bo šlo vse po načrtu. Poudariti moram, da izjemno spoštujem trenersko delo. A zdi se mi, da je vloga, ki jo zdaj opravljam, najtežja. Verjetno tudi zato, ker nimam podlage – denimo politične. Trenersko delo je bilo zahtevno, a bližje moji duši, srcu in izkušnjam. Zato je bilo zame tudi lažje. Morda bi kdo drug podal drugačno oceno.

Kakšen gledalec ste, ko spremljate skoke: povsem običajen ali v trenerskem slogu analitičen?

Dve leti sem imel velike težave z gledanjem tekem. Bil sem zelo čustven. Nisem vedel, denimo, ali naj se veselim za Norvežane ali Fince, pa sem se jim izmikal. V novi vlogi jih seveda spremljam in to rad počnem. Med preizkušnjo ves čas analiziram tekmovalce, trenerje, tekme ... Manj sem čustven kot nekoč. Bi si pa zelo želel, da bi bili Finci uspešnejši.

Kaj vidite, ko gledate Slovence, denimo, Petra in Domna Prevca?

Menim, da je Slovenija v skoke prinesla nove dimenzije. Predstavila je drugačno tehniko. Pri tekmovalcih so zgradili zelo močno samozaupanje. Vendar pa me je prejšnja zima presenetila. Čutil sem, da je bila ekipa na zelo dobri poti, potem pa so se naenkrat pojavile težave. Nočem soditi, saj ne vem, kaj se je dogajalo v glavi, srcu in nogah.

Pa Finci? Se bo slab trend končno le obrnil?

Verjamemo v to. Pred enim letom smo v ekipo pripeljali avstrijskega trenerja Andreasa Mitterja. Z moštvom dobro dela, vendar rezultati se še niso izboljšali. Čutimo, da so temelji močnejši, nekaj pa še pogrešamo in menim, da vemo, kaj. Pozitivni smo. Res pa je, da je denarja za skoke manj kot nekoč, ko smo bili zelo uspešni, manj je tudi ljudi, vpletenih v ta šport, manj je mladih, ki se zanimajo zanj. Kljub vsemu je še veliko prostora za razvoj, verjamem v močno prihodnost, vendar za vse to potrebujemo čas.

Kdo pa vas je najbolj navdušil v svetovnem pokalu?

Zaradi trenerske žilice sledim ekipam in razvoju skokov, skratka, zanima me delo trenerjev. V minuli sezoni me je navdušil Stefan Horngacher, ki vodi poljske skakalce. Bil je kapetan v avstrijski ekipi, ki sem jo treniral konec 90. let. Trenersko se je zelo razvil. Lepo je videti, da je zmožen slediti začrtanemu, v ta šport prinaša nekaj novega. V preteklosti je že delal s poljsko reprezentanco B in je poznal sistem. Opažam drugačno miselnost, boljše delo in zamisli, kako ga opraviti.