Tiskane izdaje
Že pred petkovim prihodom na to tradicionalno slovensko postajo moške smučarske karavane je bilo za vas slavnostno – v četrtek ste namreč praznovali 28. rojstni dan. Kako je bilo?
Lepo. Zame je bilo pravzaprav v tem stresnem dnevnem ritmu tekem in treninga darilo že to, da sem si privoščil prost dan. Torej, na ta četrtek so bile smučke na varnem v kleti (smeh). Imeli smo dobro večerjo, naspal sem se in se v miru pripravil za odhod v Slovenijo.
Nekateri so vas pričakovali tu že v četrtek ali vsaj v petkovih dopoldanskih urah, da bi malce preizkusili podkorensko strmino v teh muhastih vremenskih razmerah. Kako to, da ste nato prišli v Gozd Martuljek, med vitranško tekmo že tradicionalno bazo avstrijske reprezentance, tako pozno, najpozneje med vsemi, ki so nato tekmovali v soboto?
Res sem si želel tisti četrtek na osebni praznik uživati v domačem miru, ko pa sem videl, kako kaže z vremenom, sem dejansko najprej v petek preizkušal material doma in opravil umirjen trening. Podkorensko progo že tako dobro poznam, da mi je res ni bilo treba posebej preizkušati.
Očitno, da res, v soboto ste nato že šestič osvojili veliki kristalni globus, kar se je med vsemi v smučarski karavani doslej posrečilo le vaši rojakinji Anemarie Moser-Pröll?
Ni fraza, ampak res se še ne zavedam dosežka. Predvsem pa na to tukaj še nisem bil pripravljen. V soboto sem se zavedal lepe priložnosti za veleslalomski globus, o tem razmišljal, da bi že tu vnovič zmagal v skupnem seštevku sezone, pa bi me kar presenetilo. Res se je to zgodilo. Ne vem, moram prespati vse skupaj, najbrž bom nato pozneje pokazal več veselja.
Pa ni bilo kakšnega slavja po tej vaši veliki sobotni predstavi v veleslalomu?
Saj veste, da obstajajo tudi sobne zabave (smeh). Povabil sem seveda tiste, ki me tako zvesto spremljajo in so mi pomagali na poti k uspehu. Sledila pa je nato še slalomska preizkušnja. Adrenalin mojega novega mejnika v smučanju ni popuščal, res, kar težko mi je zbrati vse misli …
Kako pa je bilo pravzaprav pred tem vašim prihodom v Slovenijo, kako ste preživljali dneve med februarskim svetovnim prvenstvom v St. Moritzu in tem sklepnim delom sezone za točke svetovnega pokala?
Najprej sem se nekaj dni izogibal kakršnimkoli naporom. Telo je hrepenelo po počitku. Družil sem se z domačimi prijatelji, odmislil sem smučanje, se sprehajal, poskusil pozabiti na ves stres okrog svetovnega prvenstva. A ko sem si nabral nove moči, sem se lotil treninga in na Reiteralmu, smučišču v območju Schladminga, opravil šest dni kakovostne vadbe.
Omenili ste stres v St. Moritzu – kako ste ga občutili?
Moram vam priznati, res je bil močno navzoč. Trinajst ali štirinajst dni sem bil na smučeh, za en dan vmes sem zbolel, telesni napori so v pehanju za visokimi cilji izjemni, a še hujša je bila mentalna utrujenost. Nenehno sem občutil pritisk, pričakovanjem po napadu na najvišje uvrstitve na najvišja mesta se nisem mogel izogniti.
Alpskemu smučanju v Avstriji pripada res posebno poglavje, kako se vi počutite kot šampion najvišjega razreda v tej panogi?
Prav imate, res je pri nas smučarski šport del vsakdana, najbrž bolj kot kjerkoli drugje na svetu. Sam bi ocenil alpsko smučanje kot najpomembnejšo športno panogo v naši deželi, akterji strmin smo zelo pogosto na očeh javnosti. Seveda to prinaša dobre in slabe plati, v dneh uspeha, tako kot zdaj, je lepo.
V zadnjih dveh letih ste doma tudi prepričljivo osvojili lovoriko najboljšega športnika leta. Tokrat pa bo zanimivo, kajne, saj je tudi skakalec Stefan Kraft tako kot vi osvojil dva posamična naslova svetovnega prvaka. Morda bo imel ob koncu te sezone prav tako kristalni globus.
Pa ne pozabite na Dominica Thiema, njegovi dosežki na teniškem igrišču so spoštovanja vredni. No, vsekakor bo zanimivo, kako se bo pri nas razpletlo glasovanje. Sam sem trikrat doživel čast najboljšega športnika Avstrije, zdaj dovolim tudi omenjenima tekmecema, da osvojita to lovoriko (smeh).
A leta 2014 vam ni bilo do smeha. Iz Sočija ste prinesli srebrno olimpijsko kolajno, tako kot zdaj ste osvojili kristalni globus, a je vseeno športnik leta v smučarski Avstriji postal nogometaš David Alaba, četudi z reprezentanco takrat ni imel velikega tekmovanju, pri Bayernu pa je gladko, skupno z 0:5, izpadel v polfinalu lige prvakov proti Realu. V kakšnem spominu vam ostaja to osebno razočaranje?
Če se zdaj ozrem k tistim dnevom, ne morem reči, da sem bil razočaran, a prav lahko mi ni bilo. Prestal sem res imenitno sezono, zame najboljšo dotlej, mislil sem si, da se mi nikdar ne bo več posrečilo vse to doseči, zato sem tudi dvomil o tem, da se mi bo še kdaj ponudila priložnost osvojiti lovoriko športnika leta. A potem sem tudi pomislil, da je Alaba med najboljšimi obrambnimi nogometaši na svetu, vsi v športu pa dobro vemo, kako pomemben in globalen je nogomet.
Katere športne panoge so sicer vam najbližje, ko pospravite smučarsko opremo, torej v poletnem času?
Najbolj uživam aktivno pri motokrosu in kajaku. Prav lepo mi je v čolnu po brzicah, zato vedno znova rad pridem tudi v Bovec. Počitnice na Soči me prav sprostijo.
Kolikor vemo, pa imate radi tudi podkorensko strmino? Kako bi jo primerjali z drugimi prizorišči?
Je neprimerljiva, zame je prav posebna. To prizorišče je zame »klein, aber fein« (malo, a dobro). Res, zaradi narave, okolja, poglede na Alpe ali tako z vrha proge za svetovni pokal na Karavanke mi je tu vedno znova imenitno. Odkar je veleslalomska proga podaljšana, je zame ena najlepših na svetu! Povrhu pa tu nikdar ni kakšnih zapletov, tudi v tem dežju so prireditelji kos nalogam. Tu je vse jasno, zato je ta postaja že prav tradicionalna.
Pa še številni navijači vas spodbujajo, z Avstrijo loči Kranjsko Goro le hrib?
Zato je za nas, torej vse pri avstrijski reprezentanci, to kot domača tekma.
Pred vami je sicer še finale sezone v ZDA, kako se ga boste lotili zdaj, ko že imate veliki kristalni globus?
Že v tem tednu po kranjskogorski tekmi se bom odpravil v Ameriko. Poznam ta teren, v lepem spominu sem si ga ohranil iz preteklosti. Zlasti veleslaloma se veselim, v Coloradu je takrat ponavadi lepo vreme, zato verjamem, da bomo uživali v pravih tekmah za konec sezone.
Razmišljate že kaj o olimpijskih igrah v Pjongčangu čez eno
