Tiskane izdaje
Slovenska biatlonska reprezentanca ob vstopu v novo zimo ni uresničila visokih pričakovanj. Jakov Fak je bil predvsem na uvodni postaji daleč od izjemne ravni v prejšnji sezoni, tudi Teji Gregorin takrat ni šlo, Klemen Bauer na strelišču ni zanesljiv, mlajši rod zaostaja. Pred vrati pa je tekma na Pokljuki. V Hochfilznu je o vsem tem za Delo govoril Tomaš Kos, glavni trener in povratnik k slovenski reprezentanci.
Gospod Kos, eno leto ste bili doma v Jabloncu na Češkem, zdaj ste spet pri slovenski reprezentanci, pri kateri ste pred tem prebili večji del svoje trenerske poti – kakšni so prvi vtisi po vrnitvi?
Tokrat res ne gre za kakšen revolucionaren premik v mojem vsakdanjiku. Drži, prejšnjo zimo sem prebil doma, zdaj sem spet v biatlonski karavani. Vsekakor pa je drugače kot ob prvem prihodu v Slovenijo, leta 2000. Zdaj spremembe domala niti ne občutim, saj delam s tistimi, s katerimi sem bil vrsto let že prej, vse mi je znano.
Kako pa bi primerjali temelje dela pri slovenski izbrani vrsti pred 15 leti in zdaj?
Čeprav sem takrat prišel v zame novo okolje, sem bil z uspešno slovensko biatlonsko šolo že dobro seznanjen. Andreja Grašič je takrat sodila med najboljše biatlonke na svetu, v moški zasedbi je bilo nekaj konkurenčnih tekmovalcev v svetovnem pokalu, Tomaš Globočnik je bil med rednimi kandidati za uvrstitev na stopničke. Z njimi je prej delal na visoki ravni Vladimir Korolkevič in glede na razmere, ki v slovenskem biatlonu vendarle niso bile tako vrhunske kot pri nekaterih drugih reprezentancah, so bili rezultati zares izjemni. Nato smo začrtali sistem dela, ga poskušali po najboljših močeh nadgrajevati in takšna pot je pred nami tudi zdaj. Včasih je pač čas za spremembo in četudi ne gre oporekati strokovnosti niti pri mojem prvem predhodniku Korolkeviču niti nazadnje pri Urošu Velepcu, lahko po dolgih letih skupnega dela pride do zasičenosti, ki nato preprosto zahteva zasuk. Zato sem se tudi odzval na novo vabilo iz Slovenije in poskusil začrtati novo poglavje.
Omenili ste Velepca, s katerim se zdaj vsakodnevno srečujeta na štadionu, le da je on v modro-rumeni opravi ukrajinske reprezentance. Kakšen je vajin odnos?
Z moje strani pri najinem odnosu res ne vidim prav nikakršnih težav, verjamem, da je tudi v obratni smeri tako. Res pa je, da je šport tako kot življenje dinamična zadeva, polna sprememb in tudi nepričakovanih dejavnikov ter okoliščin, zato se je treba lotiti tudi takšnih potez, ki morda koga presenetijo, so pa storjene v dobri veri in v prizadevanju za vzpon.
In prav vzpon so privrženci slovenskih športnikov pričakovali od Jakova Faka, glede na imenitno prejšnjo sezono, že od prvih dni nove zime. Kako se zdaj s časovne razdalje dobrega tedna ozirate k njegovemu uvodnemu polomu na Švedskem, ko ni osvojil niti točke?
Vedno je v takšnih primerih treba poiskati vzroke padca, Jakovu pa se je res pripetila nenavadna zgodba z diopterjem, ki očitno ni bil dobro nastavljen za posebno svetlobo na štadionu. Ne glede na drugačne razmere v Hochfilznu, če jih primerjamo s tistimi na evropskem severu, bi se mu kaj podobnega ob tej nastavitvi lahko ponovilo tudi tu, zato je bil hiter ukrep nujen. Uvodna tekma v Avstriji je nato potrdila, da po tej plati ni več težav, Jakovova živčnost pa me ni presenetila: najprej si v Östersundu na premieri še zdaleč ni predstavljal takšnega spodrsljaja, potem ko je vstopil v sezono s popotnico skupnega 3. mesta iz prejšnje zime, nato pa je v Hochfilznu navzlic odpravljenim težavam na treningu razmišljal tudi v slogu češ, kaj pa, če se mi bo vse skupaj tu ponovilo?
Se je sicer vajino sodelovanje zdaj kaj spremenilo, potem ko ste kot glavni trener pri reprezentanci vsakodnevno z njim, v prejšnji sezoni pa ste bili le na nekaterih prizoriščih, pa še takrat brez uradne akreditacije in tako rednega dostopa do tekmovalcev?
Vsekakor je drugače, ravno ob tem zadnjem zapletu lahko bolj učinkovito ukrepam, saj sem tukaj z njim. Marsikaj je dandanes mogoče storiti »na daljavo«, nenazadnje gre za zelo sposobnega in inteligentnega tekmovalca, a vseeno je drugače, ko v hipu neposredno na prizorišču lahko kaj zasukaš.
Fak je sicer star 28 let, ga morda zdaj cilj velikega kristalnega globusa posebej obremenjuje?
Meni se zdi povsem normalno, da si je začrtal nov visok cilj. Če le pomislite, kaj vse je dosegel doslej, kako se je moral boriti s tekmeci iz bogatih in razvitih športnih dežel, da je prišel na konkurenčno raven. Že v domačem okolju je življenje v Gorskem kotarju med neskončnimi gozdovi zame vredno občudovanja in ko tudi po prigarani olimpijski kolajni še ni občutil ustrezne podpore v domovini, je bil čas za premik v slovensko soseščino. Pa tudi na tej poti je, kot veste, doživel marsikaj. Tako kot pozneje ob uveljavljanju med najboljšimi biatlonci na svetu. Izjemno ga spoštujem, verjamem mu in prav zaradi izjemnega prepleta športnega talenta in garaškega pristopa lahko napade ta kristalni globus. Seveda pa se bremenu ne more izogniti, saj ga doživlja, ker je zelo motiviran. Mene bi motilo, če ne bi kazal čustev. Tako pa si iz leta v leto zastavlja višje cilje.
Kaj pa pravite o tremi, o kateri je govoril ob prihodu na petkovo šprintersko tekmo v Hochfilznu?
Zame je to pozitivna trema. Spoštuje tekmece in prizorišče in ker mu pač ni šlo prav nič po načrtih v posamičnih nastopih na prejšnji postaji, ga je bilo tukaj tudi strah, ali je res še na pravi poti, o kateri je razmišljal v pripravljalnem obdobju. A svetloba v Skandinaviji je zares drugačna kot na srednjeevropskih štadionih in ko se ti podre načrt na strelišču pri treh elementih, torej diopterju, muhi in tarči, izgineta zbranost in posledično tudi želeni dosežek.
Kaj pravzaprav pričakujete od vodilnega slovenskega biatlonca v prihajajočih dneh na Pokljuki?
Glede na to, za kako resnega profesionalca gre, sploh ne dvomim o tem, da bo storil vse za novi vzpon. V Hochfilznu je že napredoval, pričakujem, da bo poslej še boljši. Zanj bi bilo sanjsko skleniti prvo triado sezone na vrhunski ravni, nato pa se bo treba zelo premišljeno lotiti naslednjih priprav. Seveda je januar z Oberhofom, Ruhpoldingom in Anterselvo za biatlonce zelo mikaven, a najbolj pomembno v sezoni je vendarle svetovno prvenstvo. To bo marca, ne gre prezgodaj razmetavati energije. V preteklosti je, kot veste, Fak bil na osrednjih tekmah vedno v izjemni formi, verjamem, da bo to svojo sposobnost ohranil.
Ga lahko posebej podžge spoznanje o prizorišču – v Oslu je namreč vedno rad tekmoval, tam biatlonu pripada posebna zgodba?
Seveda cenimo mnoga prizorišča, a ko stopiš na Holmenkollen, začutiš posebno energijo. V tej deželi se je zgodba o biatlonu sploh začela, obiskovalci nordijskih in biatlonskih tekem na Norveškem so posebna kasta. Vedno znova me navdušujejo, ta severnjaški odnos do narave in športa je zame veličasten. In tudi v dobro prihodnosti slovenskega biatlona se ozrimo po norveškem pristopu, kjer naraščajnikov ne silijo v tekme, pač pa njihov učinek vrednotijo z opisnimi ocenami in tako nenehno, tudi skozi igro, skrbijo za sproščenost, ljubezen in odnos do športa.
Ste zaskrbljeni nad hudim pomanjkanjem konkurenčnih reprezentančnih kandidatov pri nas?
Zelo. Res pogrešamo izbiro med tekmovalci in četudi je zdaj delo pri mlajših zastavljeno bolje kot nekoč, bo vendarle treba počakati še kakšnih pet ali šest let na naslednike uspešnih slovenskih reprezentantov.
Ko pa ste se poleti vrnili v Slovenijo, ste dejali, da vam poseben motiv predstavlja delo s Tejo Gregorin, potem ko je pred slabima dvema letoma osvojila olimpijsko kolajno, nato pa v naslednji sezoni le redko potrjevala svoj ugled.
Ni prav veliko tekmovalcev, niti v moški niti v ženski konkurenci, ki bi nenehno ohranjali vrhunsko raven. Pravzaprav po tej plati v novejši dobi blesti le Martin Fourcade. Poglejte Tarjeija Bøja, ki je veliko obetal, pa za dve ali tri leta izginil, zdaj pa je spet med najboljšimi. Nočem nikogar užaliti, še najmanj Teje, ki sem jo vedno posebej spoštoval, vendar zdaj ni več najmlajša v karavani svetovnega pokala. Ne kaže je izčrpavati na vso moč iz dneva v dan, zelo premišljeno se mora lotiti sezone. Za njo bo res pomemben nastop v Oslu, tam je vedno zelo rada tekmovala, svetovno prvenstvo ji predstavlja prav poseben izziv. Seveda bi bil dobrodošel tudi kakšen vrhunski dosežek prej, a njo bom zares ocenjeval po učinku na šampionatu, prej ne bi zganjal preplaha.
Kolikor vas poznamo, kažete tisti prepoznavni značaj vašega češkega naroda kot zelo umirjenega, dobrodušnega. Tako kot Haškov dobri vojak Švejk tudi vi pogosto odganjate preplah. Mar ne bi kdaj poskusili premakniti slovenskega biatlona s tršo roko in povzdignjenim glasom?
Kaj pa vem? Kadar napočijo težave, moramo držati skupaj. Vedno bom ohranil pristop temeljitega pogovora, takšen je moj način dela, nikdar ga ne bom spremenil.
Pa ste razmišljali, da bi se poleti lotili kakšnega drugega dela, ne pa se vrnili k slovenski reprezentanci?
Imel sem še eno resno ponudbo, a sem nato izbral slovensko. Tekmovalci so si želeli mojo vrnitev, to sem spoštoval.
Kdo pa vas je še povabil poleg Slovencev?
Dobil sem ponudbo v domačih krajih na Češkem.
V biatlonu?
Ne, v drugi panogi zimskega športa.
