Prepričan, da bo že na Norveškem slika spet lepša

V slovenskem skakalnem taboru so si pred odhodom na 51. svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Lahtiju potihem želeli kolajno, od katerem pa so bili na koncu – roko na srce – kar precej oddaljeni. O tem, zakaj jim na Finskem ni šlo tako, kot so si zamislili, je spregovoril Jani Grilc, pomočnik glavnega trenerja naše reprezentance Gorana Janusa.

Kakšno oceno bi vi dali slovenskim skakalcem za nastope na svetovnem prvenstvu v Lahtiju?

Dal bi neko srednjo oceno, recimo dobro, glede na to, da so bili na tekmi mešanih ekip četrti, Peter Prevc na veliki skakalnici deveti in na srednji enajsti, Jernej Damjan enaindvajseti, Jurij Tepeš blizu finala. Nekoliko več smo v četrtek pričakovali od Anžeta Laniška, vendar pa so imeli vsi naši tekmovalci na tem naletu kar precej težav, zato so bili njihovi skoki pod mojimi pričakovanji.

Kako ste s trenerske tribune videli ekipno preizkušnjo?

Naši fantje so glede na skoke, ki so jih kazali v Lahtiju, izvlekli maksimum. Poljaki, Norvežani, Avstrijci in Nemci so ta čas pred nami. Dobro je, da smo še vedno med peterico tudi takrat, ko nam ne gre najbolje, in smo povrhu še brez najboljšega skakalca. To je tudi vse, kar lahko rečem pozitivnega.

Na posamičnih tekmah ste merili na uvrstitve do šestega, 15. in 30. mesta, vendar zastavljenih ciljev niste dosegli. Zakaj?

Skakalci so se že od prvega treninga naprej lovili v počepu. Na tem zaletišču, ki je zelo strmo z ostrim radiusom in dolgo odskočno mizo, se naši fantje nikakor niso znašli, tako da niso kazali takšnih skokov, kot jih sicer znajo. Škoda, da se jim je to dogajalo prav na svetovnem prvenstvu, ki je v tej zimi najpomembnejše tekmovanje, sem pa prepričan, da bo že na naslednji postaji slika povsem drugačna.

Domen Prevc, ki je kot četrti v skupnem seštevku še vedno najvišje uvrščeni Slovenec v svetovnem pokalu, je bil v Lahtiju daleč od forme, s katero je navduševal decembra. Kako si razlagate njegov padec?

Domen je še zelo mlad skakalec in očitno je to, da se je udeležil vseh tekem, tudi poletov v Oberstdorfu, kjer je bilo zanj zelo stresno, pri njem pustilo posledice. Tudi nekdanji asi, kot sta, denimo, Adam Malysz in Dieter Thoma, sta nam zatrdila, da je težko vso zimo izpeljati na enako visoki ravni. Zato tudi ni bilo za pričakovati, da bo Domen od začetka do konca tako stanoviten, kot je bil, recimo, pred letom dni njegov brat Peter. Med elitno deseterico je najmlajši, vsi drugi so izkušeni tekmovalci, ki imajo za seboj že precej več kilometrine.

Kako Domna in Petra sicer primerjate med seboj?

Morda je Domen še malo preveč vihrav. Hitro hoče kaj narediti na silo, kar rado tepe tako mlade tekmovalce. V lanskem poletju na treningih še ni prav blestel. Zato bo treba gledati, da bo v prihodnje že prej začel skakati stanovitno in da se bo tehnika, ki jo goji, bolj zasidrala v njem.

Čeprav je bil Domen na treningu pred tekmo na srednji napravi najslabši slovenski skakalec, je vseeno dobil priložnost pred, denimo, Anžetom Laniškom, ki je bil potem naš najboljši posameznik na preizkušnji mešanih ekip.

Izkazalo se je, da naša odločitev ni bila pravilna. A tega nikoli ne veš vnaprej in težko se je odločiti na podlagi nekaj skokov. Enako so naredili Norvežani; prijavili so Daniela Andreja Tandeja, ki je v skupnem seštevku svetovnega pokala tretji. Takšnim skakalcem, ki so že zmagali, je treba zaupati. Če bi vnaprej vedeli, kako bo, bi zagotovo ravnali drugače. Nihče namreč ni pričakoval, da bo Domna tako »pojedlo«, kot ga je.

Kakšne so po vašem možnosti, da se Domen v skupnem seštevku spet prebije med najboljšo trojico, od katere ga na četrtem mestu loči že 220 točk?

Po vrnitvi iz Finske je imel na voljo teden dni časa za trening v miru in osvežitev občutkov na skakalnici. Domen seveda ni pozabil skakati, potrebuje le en manjši (im)pulz v sebi, ki mu bo povrnil samozavest oziroma zaupanje vase in zbudil tisto, kar je imel v podzavesti pri dobrih skokih. Videli bomo, ali mu bo v tako kratkem času uspelo priti nazaj v formo, sem pa v stiku s trenerjem mladinske reprezentance Gorazdom Bertoncljem, s katerim v glavnem dela. Moram priznati, da sem bil negativno presenečen nad tem, kako se mu je čez noč vse porušilo, kajti po Oberstdorfu je na treningu v Kranju odskakal še solidno, v Aziji pa je nato povsem izgubil sled. Zato ga bo treba v prihodnje, ko bo napočil čas za to, umikati s tekem in ga nato spet vračati nanje.

Kaj se je v resnici med sezono dogajalo s Petrom?

Težko je zdaj reči, kaj bi bilo, če se ne bi začelo, kot se je. Tekem je veliko, odvijajo pa se hitro. Ko se začneš enkrat loviti, se prikradejo manjše napake, povrhu začneš skakati zakrčeno, vrh v svetovnem pokalu pa je, kar zadeva kakovost, iz leta v leto širši, tako da vsi fantje zdaj morda skačejo še bolje kot v prejšnji zimi. Po Zakopanah je začel Peter nizati vrhunske uvrstitve, vemo, da je zmagal, bil četrti, se prebijal med deseterico, skratka našel je spet priključek s svetovnim vrhom. Če pa nisi tekmovalno utečen, skakalnice se med seboj razlikujejo, če ti katera ustreza manj, hitreje narediš napako in potem spet ne dosežeš rezultata, kakršnega pričakuješ. Posledično ga začneš izsiljevati, kar se dogaja pri Petru. Je pa pomembno, da ni padel nižje in da še zmeraj prihaja med najboljše, kar je osnova za naprej. Treba bo potegniti črto in v pripravah za olimpijsko sezono upoštevati določene stvari, ki so se zgodile nepričakovano. Temu primerno bo treba sestaviti ustrezen program, s pomočjo katerega bo spet začel skakati stanovitno. Na takšen način postaneš psihično močan in ne skačeš več v krču, kar je v skokih zelo pomembno.

Kolikšen vpliv je imel na vse skupaj njegov padec v Kuusamu?

Še zdaleč ni bil nedolžen, saj je Peter takrat prejel močan udarec v prsni koš, zaradi česar je teden, deset dni skakal z bolečinami. To pomeni, da ni bil stoodstoten, zaradi česar je začel izgubljati občutke in odločnost, ki jo je imel še lani. Iz tega začaranega kroga ni lahko splezati, zato je bilo – kot se je izkazalo pozneje – dobro, da se je vmes umaknil in izpustil tekmi v Visli.

Ali bi poleti naredili kaj drugače, če bi lahko?

Mogoče bo treba v prihodnje še bolj paziti na njegovo morfologijo in spremeniti trening, da bo ta ostala takšna, kot mora biti. Za nameček bo treba že poleti stremeti k večji stanovitnosti, da bo sezono pričakal ustrezno utečen.

Kako ste sicer zadovoljni s sezono?

Če bi ocenjeval kakor v šoli, bi dal oceno prav dobro. Ker smo v prejšnji super uspešni sezoni postavili številne mejnike, zdajšnja ni videti najbolje. Če pa nanjo gledamo celostno ter ob odsotnosti Kranjca upoštevamo število zmag in uvrstitev med najboljše tri, je treba reči, da je zelo dobra – sploh če gledamo zgodovinsko. Toda kljub temu bo treba narediti temeljito analizo, ki bo pokazala, kaj se je dogajalo, kajti fantje so skakali toplo-hladno, so pa vseeno pokazali, kakšen doseg imajo. Z Domnom in Petrom ter Jurijem so se trije zavihteli na stopničke, Anže Lanišek pa je s četrtim mestom v Pjongčangu obtičal tik pod njimi.

Koliko se v tej sezoni pozna odsotnost Roberta Kranjca?

Zagotovo je nastala luknja, kajti Robi je močan člen ekipe, četudi precej niha. Ko pa pride njegovo obdobje, veš, da ga boš imel med deseterico, na letalnicah pa čisto v vrhu. Fantje zagotovo pogrešajo njegovo bojevitost, tako da določena praznina vsekakor je. Če se nam pokrijejo vsi dejavniki, smo lahko še vedno zelo močna reprezentanca, v nasprotnem primeru hitro postanemo zelo ranljivi.

V Lahtiju je bilo veliko govora tudi o tekmovalnih dresih, od katerih še posebej bodejo v oči tisti, ki jih imajo Norvežani, kajne?

Menim, da niso sporni le norveški, temveč so takšni tudi dresi v nekaterih drugih reprezentancah. V zadnjem mesecu njihova kontrola ni več tako ostra, kot je bila predtem. V posnetkih skokov se lepo vidi, da imajo določeni skakalci večje od drugih. To so tiste malenkosti, ki dajo boljši občutek, po katerem te bolj »drži« v zraku.

Kaj pa sodniki? Jurija Tepeša so v soboto kaznovali z ocenami za padec, čeprav ga je spodneslo po črti, do katere se je treba obdržati na nogah.

Sodniki se stalno menjajo, nekateri pa nimajo toliko znanja, kot bi ga morali imeti za takšno raven tekmovanja. Vendar pa se s takšnimi stvarmi ne želimo pretirano obremenjevati, ker imamo sami s sabo dosti dela, poleg tega se tako ali tako zdaj ne da ničesar spremeniti. Bo pa treba zbrati vse pripombe okrog dresov in sodnikov ter jih spomladi posredovati pristojnim na kongresu Mednarodne smučarske zveze (FIS), da bodo ukrepali in tekme naredili bolj regularne.

Pred vami je naporna norveška turneja Raw Air (surov zrak) s šestimi tekmami v pičlih desetih dneh. S katerimi skakalci se boste konec tedna vrnili nazaj na sever Evrope?

Četverici, ki je tekmovala na veliki skakalnici v Lahtiju, torej Jerneju Damjanu, Anžetu Lanišku, Petru Prevcu in Juriju Tepešu, se bo znova pridružil Domen Prevc, poleg omenjenih pa bosta v Oslo, kjer se bo začela turneja, v četrtek odpotovala tudi Anže Semenič in Nejc Dežman, ki je v celinskem pokalu izpolnil kvoto za nastope med elito.

Kaj si lahko po tem prvenstvu obetamo od tekem v Oslu, Lillehammerju, Trondheimu, Vikersundu in nato še na finalu v Planici?

Ne dvomim, da bodo naši rezultati boljši, kajti fantje so s posameznimi nastopi kazali, da so lahko zraven. Zato sem optimističen. Želimo si doseči še kakšne stopničke in se v Planici predstaviti v čim lepši luči. Težko bo sicer pred svojimi navijači ponoviti lanske uspehe, saj zdaj nimamo Robija, Peter pa ni v takšni formi, v kakršni je bil pred letom dni. Kljub temu verjamem, da bo(mo) lahko vsaj med posamezniki na vrhu.