Prvi vrhunec skakalne sezone je za nami, 66. novoletna turneja se bo za vedno zapisala v anale zaradi dosežka Kamila Stocha, ki je kot drugi v zgodovini zmagal na vseh štirih postajah. Poljaki, Norvežani in Nemci, pri katerih je bil veliki osmoljenec s padcem v Innsbrucku Richard Freitag, so štirikrat zasedli vsa mesta na stopničkah ter potrdili status skakalnih velesil, na drugi strani so bili brez dvoma največje razočaranje Avstrijci.
Pri slovenski reprezentanci se je glavni trener Goran Janus odločil, da bo tokrat svojo ekipo na turnejo popeljal brez zastavljenih ciljev, bržčas tudi zato, da se ne bi spet znašel pod plazom kritik. Če bi pač letvico postavil visoko, bi nalogo njegova reprezentanca, ki se ob uvodu v sezono ni ravno proslavila, težko izpolnila, zastavljanje nizkih ciljev po doseženem v zadnjih letih pa bi bilo še manj na mestu. In številke res povedo, kar je bilo pričakovati pred začetkom turneje, namreč da je bila to rezultatsko ena najslabših turnej pod Janusovim vodstvom, saj je bil prav v njegovem prvem letu najboljši Slovenec v skupnem seštevku Robert Kranjec na 14. mestu, tokrat je bil Jernej Damjan na 10., vmes so bile uvrstitve višje, vse do skupne zmage Petra Prevca 2015/16, za katerim pa je tokrat celo najslabša turneja v karieri.
Seveda ni vse samo črno, saj je mlada trojica, ki predstavlja slovensko prihodnost, Tilen Bartol, Žiga Jelar in Timi Zajc – slednji je, mimogrede, osvojil naslov državnega prvaka v vseh starostnih kategorijah – pustila zelo pozitiven vtis, prvi je v Ga-Pa celo osvojil 5. mesto, druga dva sta opravila po osem skokov, kar za Slovence ni prav vsakdanji dosežek. Med tistimi, ki ne sestavljajo Janusove ekipe A, s katero se glavni trener ni ravno proslavil, so bili rezultati povsem zadovoljivi, seveda sem sodi tudi »B-jevec« Damjan, dejstvo pa je, da je Sloveniji manjkal zares vrhunski dosežek. Na nobeni od štirih tekem že drugo leto zapored ni imela skakalca med najboljšo trojico, prav vrhunski rezultati pa na koncu odločajo o uspešnosti, čeprav resda velikokrat tudi zamegljujejo veliko širšo sliko, kot so bili primeri tudi prav pri skokih s Prevčevimi dosežki. Ostali rezultati so bili namreč povsem primerljivi z zdajšnjimi, a presežka ta čas ni.
Na koncu je sicer vidno živčni Janus nenehno ponavljal, da je vsaka uvrstitev med deseterico vrhunski rezultat (teh je tokrat Slovenija zbrala štiri, dve 5. mesti in dve 8.), a seveda je ta ocena težko upravičena, v nobenem primeru pa ne more veljati za vse. Gotovo ne za nekdanjega serijskega zmagovalca Petra Prevca, ki resda gradi svojo zgodbo na novo in se veseli vsakega preboja med najboljših deset, pri čemer večkrat daje vtis športnika, vdanega v usodo. Prevc je vendarle dokazano iz šampionskega testa, nekajkrat je že nakazal, da spet vidi luč na koncu predora, kako se po padcu z vrha znova pobrati, pa je odličen primer prav Stoch.
Vprašanje sicer ostaja, ali mu bo vrnitev tudi zares uspela, a prav v Prevca bodo znova uperjeni slovenski upi na svetovnem prvenstvu v poletih in olimpijskih igrah, prav Prevc lahko reši Janusa, sicer bo še bolj jasno, da so imeli prav tisti, ki so menili, da je bil čas za menjavo glavnega trenerja april 2017, a tega nordijsko vodstvo ni storilo. Če se bo še ena sezona končala brez kolajn, bo morda bolj pogumno, posebej pa, če bo tudi vodstvo novo.













