S pisanjem knjige prebolela poškodbo

»Predstavljam si, da je tako, ko nekdo umira. Mravljinci, ki se začnejo v prstih in se razširijo po vsem telesu, dosežejo glavo in izklopijo zavest.« Tako se glasijo prve vrstice biografije avstrijske smučarke Anne Veith, ki jo predstavlja v času vračanja na bele strmine. Z njimi je opisala prve občutke po lanskem padcu v Söldnu, po katerem še vedno ni zakrpala vseh ran.

Sezona se je tedaj le nekaj dni pred uvodno tekmo zanjo že končala, a v resnici se je Anna, tedaj še Fenninger, bolj bala še slabšega scenarija: da je konec tudi njene kariere. Koleno je bilo hudo poškodovano, strgane križne in notranje vezi, meniskus, pogačica. Pa je šlo le za običajno napako, ki se smučarjem pravzaprav dogajajo ves čas. Poškodba je bila najnižja točka njene kariere. »Tako slabo se nisem počutila še nikoli, za pot do kuhinje sem potrebovala celo večnost,« je opisovala. »Po pol ure hoje sem bila utrujena, kakor da bi dve uri tekla.«

A od takrat je minilo že leto dni, okrevanje je šlo po načrtu, kolenske vezi so trdne, toda za vrnitev na tekme še ni pripravljena, pravi, da ji še manjka telesne moči. Po uvodni tekmi v Söldnu je že odpovedala tudi pot v Severno Ameriko, nov cilj, ki si ga je zadala, pa je veleslalom v Sestrieru 10. decembra. Do takrat še ima mesec dni časa, zaprla se bo v telovadnico in delala. »Težko se je bilo držati nazaj, ko spet stopim na smuči. Toda vem, da bi mi prehitra vrnitev lahko škodovala. Vidim, da sem že naredila korak naprej,« je dejala 27-letna smučarka. Ko je stopila na smuči, pretiranih zavor ni imela, čeprav je na začetku smučala previdno. »Najpomembneje je, da sem prepričana, da me koleno drži. Na začetku sem še čutila bolečine, zato sem le drsela in smučala brez obremenitev. Ko sem se telesno še okrepila, je že bilo bolje.«

Zavedala se je, da ji je enoletni premor prinesel tudi marsikaj pozitivnega. »Med drugim sem lahko bolj podoživela vse pretekle uspehe, za kar nikoli nisem imela časa, vse je šlo tako hitro mimo. Skoraj vse leto je trajalo, da sem dojela, da sem osvojila en veliki globus, že je prišel naslednji,« je premlevala dosedanjo kariero. Da bi spomine vtisnila v knjigo, najprej ni pomislila, toda nato ji je po poškodbi mož Manuel poklonil dnevnik s praznimi stranmi in ji predlagal, naj kaj napiše. In resnično ji je pisanje res pomagalo premleti vse, kar se je zgodilo v zadnjih nekaj letih, s knjigo je našla tudi moč, da se je spet postavila na noge. Uresničiti ji jo je pomagal novinar Manfred Behr. »Ponosna sem, da sem začela ta projekt in da smo ga tako izpeljali,« je še dejala o knjigi, v kateri ne manjka podrobnosti iz njene športne kariere in zasebnega življenja.

A z novimi tekmami bo začela pisati novo zgodbo. S kakšnimi cilji sploh odhaja nazaj na sneg, zdaj ko je pravzaprav osvojila že vse? »Sanjati o kolajni na SP ali OI bi bilo v tem trenutku nesmiselno. Zdaj so v ospredju življenjski cilji. Med okrevanjem niti pomislila nisem na zmage, temveč sem delala za tako dobro pripravljenost, da bi bile te nekoč spet dosegljive,« je dejala, v pogovoru za Der Standard pa še povedala, da se vrnitve v startno hišico zares neizmerno veseli. »Najbolj sem pogrešala to napetost na startu, ta občutek, ko smučaš na vso moč. Veselim se priložnost, da to spet pokažem.«