Šinkovec se je počutil kakor Felix Baumgartner

Smučarski skakalec Jure Šinkovec navdih za čudežno vrnitev črpal tudi iz besed olimpijske zmagovalke v judu Urške Žolnir.

Objavljeno
07. september 2014 01.53
Miha Šimnovec, šport
Miha Šimnovec, šport
Ljubljana – Ko si je Jure Šinkovec januarja lani še drugič v enem letu poškodoval desno koleno (tedaj si je ob meniskusu strgal tudi zadnjo križno vez), so mu po glavi rojile najrazličnejše misli. Spogledoval se je celo s koncem športne poti, vendar pa je po temeljitem razmisleku prišel do zaključka, da še ne more skleniti kariere, ker ima pač smučarske skoke preveč rad.

Ker je povrhu globoko v sebi verjel, da še ni pokazal vsega, kar ima v nogah, se je po operaciji, ki jo je konec lanskega marca odlično opravil dr. Bogdan Ambrožič, zanj začela mukotrpna vrnitev proti vrhu. In zdaj je že (skoraj) tam, kjer je že bil. Na zadnjih preizkušnjah za celinski pokal v Frenštatu je namreč zablestel s prvim in tretjim mestom.

»Pred odhodom na Češko sem vedel, da sem močan, nisem pa vedel, ali lahko posežem po vrhu, kajti zanj je treba skočiti daleč. Potem ko sem na prvi tekmi zmago še izpustil iz rok, sem na drugi sprejel rokavico, ki mi jo je v finalu z odličnim nastopom (105 m) vrgel Jakub Janda, in mu odgovoril z enako dolgim skokom. Vse skupaj se je odvilo nad pričakovanji,« je priznal Šinkovec, potem ko je po debelih treh letih spet skočil na najvišjo stopnico zmagovalnega odra v »2. svetovni ligi«.

Njegov uspeh ima toliko večjo vrednost, če vemo, kako dolgotrajno je bilo njegovo okrevanje, med katerim je uspešno premagoval številne ovire in se postopoma dvigoval po stopnicah. Pri tem mu je bila ob Simonu Podreberšku, trenerju pri SSK Sam Ihan, v veliko pomoč tudi ekipa pod vodstvom dr. kineziologije Mitje Bračiča, pri čemer je posebej izpostavil Naceta Gartnerja, Blaža Petkovška in Anžeta Pirca.

»Po prvi operaciji sem v veliki želji, da bi vendarle ujel vlak za nordijsko SP v Predazzu '13, prehiteval dogodke in se prezgodaj vrnil na skakalnico, kar se mi je maščevalo s še hujšo poškodbo. V drugo nisem hotel ponoviti napake. Ker sem se želel najprej dobro pozdraviti, sem si vzel čas za celjenje ran(e). Prav nikamor se mi ni mudilo,« je razkril 29-letni Ljubljančan in zaupal, da je navdih za vrnitev črpal tudi iz pogovora z Urško Žolnir, ki se je po operaciji obeh kolen (novembra '09) na tatami vrnila še močnejša, kar je navsezadnje dokazala tudi z osvojitvijo naslova olimpijske prvakinje v judu.

»Rekla mi je, da je tam, kjer je volja, tudi pot. Zame je bila to pomembna spodbuda, besede olimpijske šampionke imajo pač veliko težo,« je presodil Šinkovec, ki med okrevanjem še zdaleč ni miroval. Hodil je na različne terapije, delal vaje, ki jih je lahko, opravil tečaj za športno masažo in izpite za skakalnega trenerja (zdaj ima licenco B). Tako mu je hitreje minil čas do prvih skokov, ki jih je izvedel v Kranju, kjer ni potreboval dolgo, da je prvič preskočil 100 metrov. Takrat se mu je na obrazu narisal širok nasmeh, saj je dobil potrditev, da med tako dolgo odsotnostjo ni pozabil skakati.

»S skoki je približno tako kot, recimo, z drsanjem. Če nekaj treniraš dvajset let, ti to pač zleze pod kožo,« je pojasnil skakalec ihanskega Sama in priznal, da mu je začelo srce kljub vsemu občutno hitreje biti, potem ko se je po tako dolgem času prvič povzpel na prenovljeno Bloudkovo velikanko v Planici. »Na vrhu zaletišča sem bil res živčen, toliko bolj, ker sem moral zaradi vetra dolgo čakati na trenerjev znak. Ko sem se nato le spustil po smučini, sem z odskočne mize vseeno odrinil zelo odločno, v zraku pa sem se počutil, kot se je verjetno Felix Baumgartner pri skoku z roba vesolja. Bil sem poln adrenalina,« je dodal v smehu.

Odtlej je iz dneva v dan pridobival na samozavesti ter iz skoka v skok letel višje in dlje – do zmage v Frenštatu. Vendar pa se pri njej ne namerava ustaviti, ampak se želi vrniti v svetovni pokal, v katerem se je med posamezniki z 11. mestom najvišje zavihtel v Saporu konec januarja '12. Za nameček je tri tedne pozneje prispeval svoj delež k zgodovinski prvi zmagi slovenske četverice na moštveni tekmi za pokal narodov v Oberstdorfu in konec februarja še k bronasti kolajni naše zasedbe na ekipni preizkušnji na SP v poletih v Vikersundu.

»Moj cilj je, da se vrnem tja, kjer sem že bil – v moštvo za svetovni pokal. Še pred zimo bi se rad udeležil ene tekme za veliko nagrado FIS, da vidim, kam približno sodim med elito. O tem bodo seveda odločili trenerji, sam pa lahko obljubim le, da bom izkoristil prvo priložnost, ki se mi bo ponudila,« je zatrdil neuničljivi Šinkovec, za katerega res drži pregovor, da te tisto, kar te ne ubije, le še okrepi. Sam je ob tem dodal le še, da je treba vedno verjeti vase in se nikoli ne vdati ...